Izkazal se je na domačih in mednarodnih tekmovanjih, z nastopi v pomembnih opernih produkcijah ter z uvrstitvijo v prestižni Young Singers Project Salzburškega festivala.

Glasbeno pot je začel kot pianist na Konservatoriju za glasbo in balet Maribor, trenutno pa v mariborski operi nastopa tudi v Verdijevi operi Ples v maskah. V pogovoru razmišlja o razvoju svojega glasu, opernem svetu doma in v tujini, izzivih mladega pevca ter o tem, zakaj opera še zdaleč ni umetnost samo za starejše generacije.

Blaž, začeli ste kot pianist na Konservatoriju v Mariboru, nato pa ste se popolnoma posvetili petju. Kaj vas je pri operi tako očaralo?

Že kot otrok, ko sem obiskoval nižjo glasbeno šolo, sem zahajal na predstave v SNG Maribor. Fasciniralo me je, kako je človeški glas zmožen ustvariti takšen zvok, da ponese celoten orkester in doseže ljudi v občinstvu. Navdušili so me tudi scenografija, igra in kostumi. Iz vsega tega se je postopoma porodila želja, da bi se začel ukvarjati tudi s petjem, sprva kot nekakšno dopolnilo klavirju. Leta 2015 sem se vpisal na petje in od takrat nadaljujem to zgodbo.

Vaš glas je opredeljen kot basbariton, ki velja za enega najbolj vsestranskih, a hkrati najpočasneje zorečih vokalnih fahov. Kako kot mlad pevec trenutno doživljate razvoj svojega glasu in kako to vpliva na vaše umetniške odločitve?

Moj profesor Matjaž Robavs vedno pravi, da je pri nižjih moških glasovih potrebna potrpežljivost. Vrh kariere pogosto pride šele po tridesetem letu, pri nekaterih celo okoli štiridesetega. Do takrat je treba paziti, da se pevec ne loteva prezahtevnih ali preobsežnih vlog. Glas je treba graditi postopoma, brez velikih preskokov.

Kako vam klavirsko znanje pomaga pri interpretacijah?

Zelo. Niti nisem vedel, da mi bo tako pomagalo. Predvsem pri solfeggiu, ritmu in učenju vlog. Solisti imajo pri pripravi vlog običajno možnost korepeticij, sam pa zaradi klavirskega znanja bolje razumem delo korepetitorjev. Doma lahko sam preizkušam harmonije in glasbene rešitve ob svojem glasu.

Ste kdaj obžalovali, da niste nadaljevali s klavirjem?

Ne. Že od začetka sem imel občutek, da ne želim postati koncertni pianist. Konkurenca je izjemna, od tega pa je zelo težko živeti. Me je pa zanimalo delo korepetitorja pevcev. Na konservatoriju v Mariboru sem bil pri predmetu komorna igra dodeljen pevcem kot korepetitor in takrat sem videl možnost, da bi združil oboje. Danes bolj izkoriščam svoje pevsko znanje, ob podpori klavirskega ozadja.

Magistrski študij zaključujete v Ljubljani, vzporedno pa študirate v Gradcu. Kako obvladujete dvojno obremenitev in kaj vam daje vsak od obeh programov?

Res je, da sem v Ljubljani že drugo leto absolvent in moram letos zaključiti študij. Predvidoma septembra, saj sem junija precej zaseden. Opraviti moram še magistrski koncert in oddati nalogo. V Gradcu pa imam še en semester.

Če študent med letom nima več obveznosti, mu pogosto ne pripadajo več redne pevske ure. Tudi zato sem se odločil za vzporedni študij v Gradcu, kjer lahko ob novih izkušnjah še naprej razvijam glas pod mentorstvom profesorja Robavsa.

Je Gradec za slovenske študente glasbe lepa priložnost, tudi z logističnega vidika?

Res je, ogromno slovenskih študentov je tam, tudi pevcev. Tudi nekaj profesorjev.

Prejeli ste Prešernovo nagrado Akademije za glasbo, drugo nagrado na ZukunftsStimmen in Grand Prix na Oper Oder Spree. Kakšno težo imajo vse te nagrade za mladega pevca pri oblikovanju nadaljnje kariere?

Že od časov, ko sem tekmoval še kot pianist, sem pogosto dosegal visoke rezultate. To mi je vedno dajalo potrditev, da delam v pravi smeri in da se lahko kosam z zelo močno konkurenco. Posebej veliko pomenijo mednarodna tekmovanja, kjer sodelujejo pevci z vsega sveta in različnih starosti. Ko kot enaindvajsetletnik prejmeš nagrado med tridesetletniki, je to velika spodbuda.

Nastopali ste v sodobnih projektih in krstnih izvedbah slovenskih skladateljev. Kaj vam daje delo z novo glasbo v primerjavi s klasičnim repertoarjem?

Ko je delo še neizvedeno in ko se delo piše za določene glasove, po navadi skladatelj ali režiser, dirigent vnaprej poišče točno določene pevce in potem se za njih napiše in ustvari to delo. Je zanimivo. Priča sem bil že dvema tovrstnima priložnostma. Prva izkušnja je bila Mini opere IIIAkademije za glasbo v Ljubljani, kjer sem izvedel delo Umetna ljubezen skladatelja Otmarja Taberja.

Andrej Petelinšek

Kasneje pa tudi delo Španska vas, ki je hkrati prva slovenska kabaretna opera, napisana v slovenskem jeziku, avtorjev Jureta Ivanušiča in Nane Forte. Delo je bilo izvedeno prav za peščico solistov, pod okriljem Slovenskega komornega glasbenega gledališča. Je še kar aktualno, mogoče se nam obeta še nekaj ponovitev. Je zelo zanimiva in pestra predstava.

Čeprav vaš glas še ni na vrhuncu, ste oblikovali že kar nekaj konkretnih vlog (Figaro, Achilla, Seneca, Betto …), ki kažejo širok razpon. Katera vloga vas je doslej najbolj zaznamovala in zakaj?

Do zdaj, do lanskega decembra, sem nekako imel za svojo idealno željo ali željo po vlogi Figara v Figarovi svatbi. Na srečo so to opero v Gradcu lani uvrstili na svoj repertoar v študentski produkciji v gledališču Mumuth. Tam sem imel to priložnost in veliko čast, da sem bil na koncu edini Figaro v projektu in imel možnost izvesti štiri predstave.

Takrat se mi je izpolnila ena mala želja, ki je bila prisotna že od začetka študija petja. Gre za kar obsežno opero in do zdaj mojo najobsežnejšo vlogo.

Kakšni so odzivi? Verjetno si tovrstne opere ogledajo tudi ljudje, ki vas opazijo in morda angažirajo v drugih projektih.

Zelo dobra ideja Univerze za upodabljajočo umetnost v Gradcu je, da premiero vedno prenašajo tudi po Streamu. Dobil sem kar nekaj pozitivnih povratnih sporočil. Ljudje so bili zelo presenečeni nad kakovostjo te produkcije.

Kako se lotevate učenja nove vloge? Imate kakšno svojo metodo, ki vam pomaga hitreje in globlje vstopiti v lik?

Do pred kratkim sploh nisem vedel, da imam kakšno posebno metodo. Potem pa sem pri moji punci, ki je sopranistka, opazil, da se povsem drugače loteva vlog. Trenutno sva v Gradcu tudi v eni skupni produkciji, a se iste opere lotevava povsem drugače.

Jaz si najprej prevedem svoje dele in prizore, v katerih nastopam, če opera ni v slovenskem jeziku. Tako lažje razumem vsebino. Nato označim harmonsko ali ritmično zahtevnejše dele. Ko imam osnovno predstavo, poslušam kakovosten posnetek opere, potem pa začnem postopoma vaditi prizor za prizorom. Ključna sta ponavljanje in utrjevanje.

Opera je v končni fazi tudi igra. Kako je pa s tem?

Pri igri je treba biti odprt za nove ideje, hkrati pa poznati določene meje. Danes gre marsikaj v smer, da je na odru dovoljeno skoraj vse. Že skladatelji iz obdobja klasicizma ali romantike so pogosto natančno zapisali, kaj naj bi se v določenem prizoru zgodilo. Tudi samo besedilo pogosto jasno kaže situacijo, zato si lahko pevec že sam ustvari zelo konkretno predstavo lika.

Vaše pevske izkušnje so kar pestre, od opernega zbora do sodelovanja v opernih zborih, skupini Virilis, pevskem zboru Hugo Wolf in komornih projektov. Kako vam zborovsko petje pomaga pri solistični karieri?

Že leta 2018 in 2019 sem začel kot dodatni zborist v zboru opere SNG Maribor. Na predlog nekaterih članov, ki sodelujejo tudi v zboru Hugo Wolf, sem se udeležil avdicije za nižje moške glasove za opero Aida.

Bil sem sprejet in od takrat sem sodeloval pri kar nekaj operah v okviru mariborskega teatra in v eni operi v okviru ljubljanskega teatra kot dodatni zborist. Zelo sem hvaležen za te izkušnje, saj so mi pomagale razumeti ta svet. Ko stojiš meter stran od velikih mednarodnih zvezd in vidiš, s kakšnimi problemi se soočajo, čeprav publika tega ne opazi, je to zelo poučno. Od kostumov do akustike, postavitve scene.

Smo tik pred premiero Verdijeve opere Ples v maskah. Kako se pripravljate na vlogo Toma, ki bo pravzaprav neke vrste vaš debut tukaj v Mariboru?

Res je, to bo moj debut na tem odru kot solist. Sem neizmerno hvaležen umetniškemu direktorju Simonu Krečiču, da je videl potencial in mi dal možnost, da izvedem to vlogo. Opera je srednje velika, nima kakšnih arij. Ima nekaj solo momentov, v katerih se lahko pokažem kot solist. Je pa res, da imam kot prvo vlogo raje takšno vlogo kot kakšno ogromno, ki bi mi povzročala tudi več stresa.

Andrej Petelinšek

Nimam kakšnega posebnega rituala. Pripravljam se kot za vsako vlogo. Pri tem mi je v veliko pomoč kolega na odru. Tom in Samuel sta v operi pajdaša in pogosto skupaj na odru. Ob pomoči zelo izkušenega kolega Sebastjana Čelofige skupaj gradiva nekakšen bratski odnos in se dopolnjujeva, dajeva drug drugemu »feedback«, ideje. Vsekakor je zelo prijetno vzdušje.

Kaj pa dejstvo, da je to vaš domači teritorij? Koliko vam to pomeni?

Sem srečen, da se je tako zgodilo. Kmalu se obeta tudi drugi debut. V okviru Akademije za glasbo sem že bil kot solist na odru v Ljubljani, s profesionalnega vidika pa je to zdaj drugače. Lepo je, da je debut v domačem teatru. Tega človek nikoli ne pozabi. Se mi zdi, da potem ni neke zavisti med domačimi ljudmi, kot se lahko zgodi, če debitiraš nekje drugje, ne na domačem teritoriju.

Nekaterim znanim mariborskim solistom se je zgodilo, da do konca kariere niso nastopili na mariborskem odru.

Res je. Zagotovo jim je zaradi tega ostala ena gromozanska neizpolnjena želja. Hvala Bogu, da se je meni ta želja izpolnila že sedaj. Veselim se čim večkrat nastopati na tem odru, ker je fenomenalen. Tudi v Ljubljani je lepo. Ljudje so res odprti, dobrosrčni, užitek je na odru poustvarjati neko vlogo.

Sodelovali ste z velikimi orkestri in dirigenti (Stephen Layton, Paolo Paroni ipd.). Kateri nastop vam je najbolj ostal v spominu in zakaj?

Posebna izkušnja mi je bila izvesti Mozartov Requiem v Slovenski filharmoniji pod vodstvom Stephena Laytona. On je glavni dirigent Slovenske filharmonije. To je bila pravzaprav pobuda tega dirigenta, ki podpira mlade pevce in mlade operne soliste.

Naredil je avdicijo za študente in iskal študente soliste za zelo resno zadevo na glavnem odru z orkestrom in zborom filharmonije. Vsi štirje solisti smo pa bili študentje, kar je zelo drzna poteza, vendar mislim, da smo bili kar kos profesionalnim izvedbam. Vsekakor mi je bilo to v veliko čast.

Izbrani ste bili v prestižni Young Singers Project na Salzburškem festivalu. Kaj vam ta izkušnja pomeni za prihodnost? Je pogojeno tudi s štipendijo?

Je povezano tudi s štipendijo. Do tega sem prišel na pobudo moje punce, mlade sopranistke. Iskala sva priložnosti, pošiljala posnetke, delala profilne slike, življenjepise, vse, kar mora človek imeti, preden hoče sploh kam iti. Ciljala sva na operna izpopolnjevanja po končanem študiju, primerna za posameznike, katerih glas še ni povsem zrel.

V tem projektu, ki traja dva meseca, sodeluje 15 pevcev v različnih produkcijah Salzburškega festivala. Vsak pevec v tem programu pa je deležen tudi različnih seminarjev, koncertov, zaključek je gala operni večer z orkestrom in dirigentom. Prvi krog so bili posnetki, potem pa avdicija v živo novembra lani.

Andrej Petelinšek

Potem dolgo ni bilo nič, marca pa sem dobil elektronsko sporočilo, da sem bil izbran, in potem se je začelo. V tistem obdobju sem se udeležil tudi tekmovanja Eline Garanče, ki je namenjeno samo študentom avstrijskih univerz ali tistim, ki so bili rojeni v Avstriji. Ničesar nisem pričakoval, saj sem mislil, da se bodo tekmovanja udeležili že izdelani solisti. Vendar mi je uspelo osvojiti drugo mesto.

A če se vrnem v Salzburg, v okviru tega festivala bom v operi Ariadna na Naksosu izvedel vlogo Lasuljarja. Ob spremljavi Dunajskih filharmonikov bosta v tej operi med drugimi znanimi solisti nastopili tudi Elina Garanča in Kate Lindsey. Trenutno od tega pričakujem predvsem dobro izkušnjo, mogoče napredek v glasu. Pustil se bom presenetiti, vsekakor pa je to nekaj dobrega za moj življenjepis. (smeh)

S tujino, tudi Nemčijo in Italijo, imate že kar nekaj izkušenj. Katere so največje razlike, ki ste jih opazili med opernim svetom v Sloveniji in v tujini, in kako je biti mlad slovenski pevec v mednarodnem okolju?

V tujini je več priložnosti kot v Sloveniji, kjer imamo samo dva operna teatra. V Nemčiji ima skoraj vsako mesto teater. Nemčija je ogromna, tudi Avstrija, čeprav je tukaj manj teatrov.

V Italiji sem bil bolj koncertno prisoten, recimo v projektu La Divina Callas, zagotovo pa je tudi tam ogromno priložnosti in teatrov, saj se je tam pravzaprav opera rodila. Dosti je v tem opernem svetu odvisno tudi od agentov. Pripomore, če ima pevec agenta, ki mu išče vloge, ga priporoča naprej in podobno.

Razmišljate v tej smeri?

Imel sem že nekaj izkušenj z agenti, tudi dobil sem nekaj povpraševanj. Odločil sem se počakati, da povsem zaključim študij, da imam ta »papir«, tudi če se pozneje odločim za poučevanje petja. Študij je treba zaključiti.

Konkurenca med mladimi pevci je brutalna. Kako se spopadate tudi z zavrnitvami na avdicijah, ki so sestavni del tega posla, in kako ohranjate motivacijo?

Zavrnitve niso prijetne, vendar sodijo k temu poklicu. Pomembno je vztrajati in se razvijati. Glede konkurence smo Slovenci kar pevski narod. Naši zelo jasni vokali nam pomagajo pri dobri pevski tehniki. Proizvedli smo že ogromno dobrih opernih solistov, ki so trenutno zaposleni v velikih teatrih.

Ta prostor pod Alpami je bil prvi prostor večglasnega petja v zgodovini. Od tod morda izhaja neka žilica za petje. Jaz bi vsakemu mlademu pevcu rekel, naj poskuša in naj ne bo nikoli preveč zadovoljen sam s sabo. Vedno je možnost za napredek, ob tem pa se mora človek zavedati, da vsak pevec morda ne bo operni solist. Oziroma da vsak operni solist ne poje glavnih vlog.

Nekateri glasovi so navsezadnje takšni, da jih poredko srečamo v glavnih opernih vlogah.

Res je. Nekateri pevci pa si tudi ne želijo tovrstnega pritiska in odgovornosti in raje jemljejo srednje in manjše vloge.

Kako skrbite za svoj glas in splošno kondicijo? Je to pomembno za pevca?

Predvsem ni dobro, če je človek prehlajen. Da si čim manj bolan, moraš do neke mere tudi omejiti stike. To seveda ni vedno možno. Pomembno je tudi omejiti pitje alkohola, predvsem žganih pijač, ki najbolj uničujejo glas. Kajenje seveda absolutno odpade, čeprav poznam tudi dosti priznanih opernih solistov, ki kadijo in jim gre. Da pa bi užival surova jajca in podobno, to pa ne.

Družbena omrežja in samopromocija postajajo vedno pomembnejši tudi v svetu resne glasbe. Kako se operni pevci spopadate s tem delom kariere, ki je danes pravzaprav že nujen?

Je nujen in vse to zahteva ogromno denarja, da najameš fotografa, studio za posnetke, snemalca, opremo, pianista … Da posnameš arijo, moraš kupiti obleko, plačati ličenje. Ogromna prednost je, če znaš vse to narediti in nabaviti sam. Vedno več je tega, da se promovira tudi morda ne tako zelo dobre pevce.

Andrej Petelinšek

V zgodovini te možnosti ni bilo, promovirani so bili samo vrhunski pevci milanske Scale. Zdaj je pa promovirana že vsaka operna hiša. Kar je navsezadnje prav, da človek vidi, kje vse je možno delovati oziroma kako delajo druge hiše. Je pa res, da smo dandanes preplavljeni z informacijami različnih vokalnih profesorjev, ki učijo samo na daljavo.

Sam nisem privrženec tega. Pri meni to ne deluje, potrebujem stik v živo, ne preko nekega medija ali aparata. Tudi ne odobravam tega, da bi se avdicije opravljale samo preko videov in ne v živo. Je seveda prednost, da se prvi krog naredi po tej poti in boljše povabi v živo. Od vsakega posameznika pa je odvisno, koliko investira v dober posnetek.

O tem se pogosto ne govori, ampak kako pomembna je danes v operi zunanja podoba? Nekatere operne hiše želijo publiko privabiti tudi z atraktivnimi pevci in pevkami.

Dobro vprašanje. Kaj pa vem, ali je tako zelo pomembna zunanja podoba. Za vsakega pevca je pomembno, da je glasovno fit. Ni pomembno, da si videti za na plažo fit, ampak da si zdrav, glasovno zdrav in kondicijsko sposoben odpeti triurno opero. Je pa pozneje vse odvisno od tega, kakšna je režija in kakšni so kostumi.

S tem se da marsikaj narediti. Včasih te tudi postarajo v kakšni vlogi in je pomembnejši glas kot videz. Tudi če je nekdo malo bolj okoren ali suhcen, se to da prilagoditi. Morda te težje naredijo bolj slokega, ampak s kostumi se da marsikaj prekriti in prilagoditi.

Kakšna je po vašem mnenju največja ovira za mlade operne pevce v Sloveniji danes? Je težko biti mlad operni pevec v Sloveniji, je tujina nuja?

Trenutno sem še v procesu študija in se še nisem povsem resno spopadel s tem. Z vidika promocije in samega interesa sem poskušal tudi v tujini, ker v Sloveniji nimamo toliko mednarodnih tekmovanj. Imamo jih nekaj in državno tekmovanje Temsig, ki ni vsako leto in konec koncev državno. Naš hendikep v Sloveniji je, da na naša mednarodna tekmovanja ne hodi toliko agentov ali intendantov drugih opernih hiš, kot je to recimo v tujini.

Andrej Petelinšek

Menim, da lahko na večjem tekmovanju v tujini, tudi če ne prideš v finalni izbor, dobiš kakšne angažmaje, če si nekomu všeč. Tudi to se je že zgodilo. Moj naslednji korak bi morda bil po Salzburškem festivalu poskusiti s kakšnim opernim studiem ali pa iti na kakšno večje mednarodno tekmovanje.

Opere se pogosto drži stereotip, da gre za »umetniško obliko za starejše«. Kako jo kot mlad pevec vidite kot relevantno za mlajše generacije?

Res je, da ni toliko zanimanja za opero med mlado generacijo, kot ga je med starejšo ali generacijo srednjih let. Tudi tridesetletniki in štiridesetletniki pogosto hodijo v opero. Se pa najdejo tudi taki pod dvajset. Vsi seveda nimajo tega vzgiba, ker jih to ne zanima. In prav je tako. Vsi tudi nimajo denarja za to, saj karte niso poceni.

Obstajajo popusti za dijake, razni abonmaji za dijake. Dela se v tej smeri, da bi bila opera dostopna tudi tistim, ki nimajo denarja. Ampak trenutno bi rekel, da ni tako slabo, kot se morda zdi na prvi pogled ali kakor govorijo o tem stereotipi. Dosti mladih zahaja tudi v opero, večina publike pa je starejše. Kar je razumljivo, saj so zgodbe namenjene starejšim, tudi glasba je tehtnejša. To le ni film.

Kdo so vaši največji vzorniki v opernem svetu – zgodovinski in sodobni?

Je nekaj takih, ki trenutno še živijo, pa tudi taki, ki so že umrli. Med živečimi so mi blizu Thomas Quasthoff, Robert Holl in Bryn Terfel. Pri vsakem od teh mi je všeč kakšna stvar. Vsak ima svojo barvo glasu, vsi pa stremijo k tehniki bel canta, kar mi je všeč, jasni vokali, jasno petje. K temu tudi sam stremim.

Kje se vidite čez pet let, kako si želite, da bi potekala vaša kariera?

Po zaključenem študiju bi najraje šel za leto ali dve v operni studio kakšne priznane operne hiše v tujini. Morda v Berlin, Frankfurt, Basel ali na Dunaj. Nekaj v tej smeri. Če bi se slučajno pokazala možnost za zaposlitev po pogodbi za štiri ali pet let v tujini, tudi ne bi bilo slabo.

Andrej Petelinšek

Ne planiram preveč naprej. Načrt imam največ za pol leta naprej, ne pa za več let. Toliko stvari se vmes spremeni, da večine načrtov potem ne uresničiš oziroma te pot pelje drugam. Do zdaj sem imel srečo, da so priložnosti prišle same. Moral sem biti samo priden, samoiniciativen in delati. Vse se je začelo leta 2015, ko me je mama prepričala, da sem se sploh vpisal na petje. Moj profesor mi večkrat pove to zgodbo o najinem prvem snidenju, kako je bila moja mama zraven. (smeh)

Če tega ne bi bilo, je vprašanje, ali bi bil jaz tu zdaj. Tudi če ne bi bilo vseh teh profesorjev, ki sem jih imel. Vse pa se je začelo s tekmovanjem Temsig, ko sem zmagal v svoji kategoriji, nagrada je bila štipendija za poletno šolo Opera Oder Spree, kjer sem spoznal tudi mojo punco, s katero sva se na vse to prijavljala. Zdaj sem pa tukaj.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.