Projekt je zaradi studijskih preigravanj in produkcijskih zapletov večkrat propadel tik pred začetkom snemanja. Zdaj, pod okriljem Netflixa, je končno dobil priložnost, da uresniči svojo staro ambicijo, a s pomenljivo spremembo: namesto da bi lovil »zvestost« izvirnemu materialu, je posnel film, ki je najbolj zvest njemu samemu.

Del Torov Frankenstein je razkošen gotski ep, poln temačnih senc, simbolizma in barvnih poudarkov, vse to pa je zaščitni znak ustvarjalca, ki svet pošasti dojema kot poligon za empatijo.

Čeprav film ni več stroga adaptacija literarne predloge, je očitno, da ga je režiser dolgo nosil v sebi. Morda je prav zato ton tako oseben – kot bi del Toro z zgodbo odraščal, jo dolgo premleval in jo zdaj končno povedal na svoj način.

Osrednji poudarek filma, tako kot pri številnih adaptacijah, ostaja figura »pošasti« (upodablja jo Jacob Elordi). Stvaritev ošabnega in megalomanskega znanstvenika Victorja Frankensteina (Oscar Isaac) je znova predstavljena kot nerazumljeno, zlorabljeno in zavrženo bitje, katerega nasilje je posledica stvarnikove okrutnosti, ne pa prirojene pošastnosti.

Ta pogled ni revolucionaren – povsem odkrito rečeno, del Toro s tem ne pove ničesar bistveno novega. Kljub vsej predanosti režiserja in sodelavcev zgodba ne prinaša radikalno drugačne interpretacije mita, ki je že zdavnaj postal del širše kulturne domišljije.

A če pripoved ostaja znana, je nova vizualna moč. Del Toro je eden redkih sodobnih režiserjev, ki razume, da gotskega žanra ne zaznamuje le dekoracija scene, temveč je to nekaj, kar preveva zgodbo in like.

Njegov Frankenstein je osupljivo lep film – vsak kader je izrisan s pozornostjo, ki spominja na ročno ilustracijo iz starodavne, pozabljene knjige. Temačne ulice, groteskne silhuete, elegantne, a preperele kulise in magični realizem barv ustvarijo svet, ki je hkrati morbidno hladen in čustveno topel.

Morda Frankenstein ni najbolj izvirna interpretacija slavnega romana, morda ne ponuja revolucionarnega pogleda na odnos med ustvarjalcem in ustvarjenim. A je film, v katerem je mogoče brez težav prepoznati režiserjevo srce.

Del Toro je posnel delo, ki diha z njegovimi obsesijami, njegovim občutkom za lepoto in njegovim razumevanjem pošasti kot zrcal človeškosti. In če že ne najboljša, je njegova priredba gotovo ena najlepših, kar jih je kdaj videlo filmsko platno.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.