Komični balet v treh dejanjih je uglasbil eden uspešnejših baletnih skladateljev, Avstrijec madžarsko-nemškega rodu Ludwig Minkus, in sicer tako, da je postal eden bolj priljubljenih in izvajanih. Sploh so posamezni plesi tega baleta večkrat tudi samostojno odplesani.

Poslovilna baletna predstava umetniškega direktorja Baleta ljubljanske Opere Renata Zanelle, ki je v tej predstavi pustil pečat tudi kot režiser in nastopajoči (zabavni Don Miguel). Priznajmo, da sta bila njegovo delo in trud opažena, velja mu zahvala. Kdorkoli bo stopil v njegove čevlje kot naslednik, bo imel težko delo.

Likovno je predstava zelo domišljena in koncipirana. Skupaj z lučjo (Andrej Hajdinjak) je pravo doživetje, včasih celo bolj različno kot kak filmski prizor. V sceno je bilo vloženo veliko truda in dobrih zamisli kakor tudi v kostume. Oboje je delo izjemnega Nevena Mihića, ki je s svojo vizijo pričaral različna srednjeveška prizorišča z izjemno lepimi in povednimi kostumi. Prav tako je bila koreografija imenitnega ukrajinskega baletnika Denisa Matvienka prav sijajna, ljubljanski balet je naučil še kaj novega in ga dvignil na višjo umetniško raven. Koreografija in režija skupaj sta ponudila dramaturško utemeljeno in izčiščeno zgodbo, brez neumestnih gibov ali kakih praznih dramaturških lukenj. Orkester je bil dobro pripravljen, na začetku so se še malo lovili, a jih je dirigent Kevin Rhodes zbrat in ustvarili so prijetno glasbeno podlago.

Plesalci so se izkazali. Izjemen je bil Solomon Osazuva kot Basil, s svojim temperamentom, izjemnimi odskoki in plesno tehniko je utelesil pravega zaljubljenca, pri čemer mu je Erica Pinazano  z vsem svojim trudom in močjo komaj sledila. Pravi espada je bil vedno odličen Kenta Yamamoto, ki je z Emilio Tassinari kot ulično plesalko uprizoril čuten plesni dialog, poln španskega temperamenta in bikoborskih ritmov. Veliko svežino je na oder (po dolgem času) priplesala Barbara Potokar kot ciganka, česar smo veseli, sploh ker je s Hugom Mbengom kot ciganom ustvarila izjemen ciganski ples. Užitek ju je bilo gledati. Skrivnostna in romantična v svojem gibu je bila Urša Vidmar kot Dulcineja, kot nekakšen spiritus agens popotovanj Don Kihota (Tomaž Horvat) s Sančo Panso (Leonid Kouznetsov). Zabaven in prepričljiv je bil Iulian Ermalai kot Lorenzo, Kitrin oče. Manj pa se je tokrat izkazal Lukas Zuschlag kot snubec Gamache, ta vloga mu nekako ne ustreza. Kar precej izjemnih plesnih variacij je skozi celotni balet, ki pa so jih plesalci v koreografiji Matvienka odlično obvladali. Naj omenimo le končni poročni pas-de-deux v izvedbi Osazuve in Pinzanove, ki je publiki jemal sapo. Sploh je svoje znanje, tehniko in sposobnosti pokazal Osazuve. Nekako bi lahko rekli, da se je izrisala nova zvezda ljubljanskega Baleta.

Ljubljanska različica tokratnega Minkusovega baleta Don Kihot je prava paša za oči in balzam za ušesa. Balet, kot smo ga bili vajeni nekdaj in ki dosega kritično maso baletnih plesalcev na ljubljanskem odru pri tem delu, je predstava, primerna tudi za celotno družino. Ne le da ljubitelji baletnih predstav pridejo na svoj račun, temveč tudi ljubitelji klasičnega (operno-baletnega) gledališča in razumljivo podane umetnosti na odru. Upamo le, da bo ljubljanska Opera odredila dovoljšnje število terminov predstav, saj bo zanimanje kar precejšnje. To baletno predstavo zelo toplo priporočamo za ogled.