Gre predvsem za občutek notranjega miru. Občutek, da sem nekaj naredila dovolj dobro in da sem nekaj dala. Drugim in sebi. In da sem vse moje, ki so šli in ki jih več ni, obvarovala pred pozabo. Ker to je največ, kar sem še lahko naredila za njih. Ker, kot pravimo, umremo dvakrat. Prvič, ko našega telesa ni več tu, in drugič, ko se zadnjič izgovori naše ime.

INTERVJU Z BRONJO ŽAKELJ V TISKANI IZDAJI REPORTERJA, V TRAFIKI24 (PDF) ALI V DIGITALNI OBLIKI NA REPORTER PLUS