Noč prebiješ na seniku, kjer si sam sestaviš svoj »dormeo« iz dišeče slame in omagaš po napornem dnevu kmečkih opravil in rekreacije. Ali, če ti je ljubše, lenarjenja in kmečke hrane. Zjutraj te prebudijo hrzanje konj, mukanje krav, blejanje ovac, kokodakanje kokoši in drugi zvoki štajerske kmetije, nakar greš pobrat jajca iz kokošnjaka in jih neseš v kuhinjo, kjer gospa Marjana že pripravlja zajtrk. Nato na sprehod ali kolo ali pa se namočit v bazen z razgledom na okoliške travnike in gozdove.
Za hišo se ob sadovnjaku hrušk zlekneš v ležalnik in mimogrede te zmanjka.
»Imate še kakšno sobo?«
To je le ena od izkušenj, ki jih gostom ponuja Domačija Firbas. »Spanje na seniku je nekaj drugačnega, slišiš vse zvoke kmetije,« izkušnjo hvali mladi Bojan Firbas, ki na kmetiji dela z očetom Alojzem in mamo Marjano. Prizna, da vsem gostom ležanje na senu morda ni zanimivo, a najde se jih dovolj, za katere je taka izkušnja nekaj novega in posebnega. A če kdo po nekaj urah ugotovi, da spanje na seniku le ni zanj, naj upa, da imajo pri Firbasu še prosto kako sobo.
Kot turistična kmetija so Firbasovi zakonsko omejeni s številom gostov, ki jih lahko sprejmejo, zato je tem bolj pomembna kakovost ponudbe. Turizem je sicer na domačiji dokaj nov. Do devetdesetih je bila to klasična podeželska kmetija, na kateri so Firbasovi redili precejšnjo čredo goveda.
Nato sta leta 1993 Bojanova starša kmetijo odprla za goste. Sprva so sprejemali zaključene družbe, a z leti so Firbasi ugotovili, da je prenaporno delati le za take skupine. Uredili so prve sobe in danes gostom ne ponujajo le pijače in jedače, temveč jim skušajo pričarati še druga doživetja na kmetiji.
Pustolovcem Firbasovi ponujajo spanje na seniku nad hlevom.
Dom viljamovke
Ob prihodu na kmetijo ni mogoče prezreti »grüške«. Ne gre za kako mogočno drevo, temveč za veliko skulpturo hruške, ki je zaščitni znak Domačije Firbas. Za hišo so sadovnjaki hrušk viljamovk, iz katerih Firbasovi delajo kompote, sokove, jih vlagajo ali iz njih kuhajo cenjeno Firbasovo viljamovko. Dan po našem obisku se je Bojan Firbas odpravljal v Ljubljano predstavljat svoje žganje na Brino, festival gina v Ljubljani.
S pomladjo se je na turistični kmetiji že začela glavna sezona, ki traja vse do oktobrskega martinovanja in med katero se lahko gostje najbolje seznanijo z vsakdanjikom slovenske kmetije. Firbasovi skoraj vso hrano, ki jo ponudijo gostom, pridelajo sami, od zelenjave in sadja do mesnin in mlečnih izdelkov. Sadovnjaki so že vsi zeleni, grede na vrtu so obdelane, posejane, nekatere so tudi že pošteno zelene in dajejo prve pridelke.
Jedilnik je zelo sezonski, gostje si tudi ne morejo vnaprej naročiti jedi, kajti »kuhajo po navdihu« mame Marjane. Seveda se prilagajajo željam gostom, doda Bojan, ki ugotavlja, da je v zadnjih letih ogromno gostov z raznimi alergijami. A tudi s starimi recepti se da marsikaj rešiti. Umetnih sokov nimajo, strežejo le domače sokove, ob tem pa še svoje žganje in vina štajerskih vinarjev.
Firbasova kisla juha.
Diploma dedka Antona
Kmetija v Cogetincih ima kar dolgo zgodovino in nekateri objekti, denimo klet, so stari tudi po 150 let. Po drugi svetovni vojni se je na kmetijo priženil Bojanov dedek, ki je posestvu dal sedanje ime. Na dedka Antona spominja diploma za izučitev kolarske obrti iz leta 1939 – orodje, ki ga je uporabljal, je še vedno na ogled v nekdanji dedkovi delavnici.
Firbasovi so ohranili in razstavili precej starinske opreme kmetije, zbirko pa so dopolnili s predmeti, ki so jih zavrgli drugi kmetje. Čeprav že dolgo niso več v rabi, je mestnim obiskovalcem vseeno zanimivo videti starinski štedilnik, vodnjak ali kmečko orodje. Starinsko nadgrajujejo z modernim, od opreme apartmajev do električnih koles, ki jih ponujajo izletniško razpoloženim gostom.
Okrog hiše so Firbasovi uredili več počivalnih točk, od ležalnikov z razgledom na sadovnjake do čebra, v katerem se lahko gostje osvežijo v poletni vročini. Če hočejo, si ga lahko tudi sami napolnijo z vodo iz starega vodnjaka na ročno črpalko ali pa naložijo otrokom s preveč energije. Po novem se bodo lahko gostje na Domačiji Firbas hladili tudi v bazenu, ki ga je zgradil kar sam oče Alojz. Ob bazenu sta dve hiški za glamping, zadnje čase vse bolj priljubljeno luksuzno taborjenje.
Bazen in hiška za glamping.
Pristni stik z živalmi
Okoli kmetije se po travnikih poganja mešana čreda konj, krav in ovc, v ogradi se sprehajajo kokoši in race, v zajčniku pa je, saj veste kaj. Kmetija ima še mački, malce presenetljivo pa ni osnovne domače živali, psa. Žal je nedavno poginil, pojasni Bojan.
Za marsikaterega malčka je obisk kmetije Firbas prvi pristni stik s še kako drugo živaljo kot psom ali mačko. Ob blizu lahko vidijo in božajo zajce, telice ali jagenjčke – ob našem obisku se je v hlevu za mamo plaho skrivalo pred nekaj dnevi rojeno jagnje. Tudi konja sta bolj za božat kot za jahat, pojasni Bojan vlogo največjih živali na kmetiji. Če je ravno pri volji, se obiskovalcem pobožati pusti še mačka, medtem ko roke h kuram rinejo le najpogumnejši otroci.
Nekaj podjetnih ovc je odkrilo luknjo v ograji.
Kolesarji v Slovenskih goricah
Zimski meseci so pri Firbasovih mirnejši, saj v bližini ni prav veliko smučišč, zato gostje raje obiščejo terme. Tudi če nimajo dovolj kondicije z električnim kolesom niso omejeni samo na bližnje kraje, temveč se lahko peljejo do Maribora, Ptuja ali drugam, Bojan pojasni odločitev za izposojo električnih koles. »V uri in pol počasne vožnje si lahko že v Murski Soboti.«
Na začetku in koncu sezone, zlasti med šolskimi počitnicami, je med gosti veliko Slovencev, sicer pa so obiskovalci kmetije z vsega sveta. Rastoča prepoznavnost Slovenije kot turistične dežele se pozna tudi v Slovenskih goricah, čeprav precej manj kot v Ljubljani ali na Bledu, obleganima s turisti. »Vsi gostje si ne želijo turistične gneče, naši obiskovalci želijo doživeti podeželje in se v miru spočiti,« trdi Bojan.
Med tujci so tako gosti, ki iščejo samo prenočitev, kot taki, ki pridejo uživat na kmetijo ali si jo izberejo za izhodiščno točko za izlete po okolici. Med našim obiskom se je na domačijo ravno vrnila skupina Špancev, ki so se na Mariborskem Pohorju udeležili tekme svetovnega pokala v gorskem kolesarstvu. Športniki se sicer niso prišli sproščat, temveč so na kmetiji predvsem spali, so pa tudi oni pokusili domačo hrano gospe Marjane.
V lepem vremenu je prav prijetno posedeti na dvorišču pred domačijo.
Na drugi strani Trojan
V pol ure ali še manj so lahko gostje z avtom v vseh večjih mestih v regiji, v bližini je Negovsko jezero z enim najstarejših parkov pri nas, zraven je tudi grad Negova, tu je še Stara Gora z mlinom na veter, Cerkvenjak z rimskimi gomilami, Sveta Trojica z znano romarsko cerkvijo, stresa Bojan Firbas možne izlete v okolici.
Dolina reke Ščavnice se ponaša tudi s številnimi mineralnimi vrelci, kjer lahko obiskovalci pokusijo različne vrste divje vode, tisti, ki hočejo kaj močnejšega, pa lahko preverjajo bogato ponudbo vin tamkajšnjih vinarjev. »Da se marsikaj izkusiti, morda je še preslabo obveščanje turistov, kdaj je kaj odprto, marsikaj je mogoče obiskati le s poprejšnjo rezervacijo,« Bojan poudari turistične pomanjkljivosti Slovenskih goric.
Upa, da bo k razvoju pripomoglo združenje Gourmet over Mura, katerega član je že nekaj let Domačija Firbas. Preko spletnega portala poskušajo obiskovalce bolje informirati o ponudbi regije, obenem pa si skupina gostincev, vinarjev in kmetov v združenju izmenjujejo goste.
Ambicija združenja je privabiti tujce iz večjih mest v bližini, z Dunaja, iz Trsta ali Zagreba, saj dobrih slovenskih gostov hitro zmanjka. »Še vedno pri mnogih prevladuje miselnost, da mora biti na vzhodni strani Trojan vse zastonj in da tu ne moreš doživeti nič kvalitetnega,« se Bojan obregne ob mentaliteto nekaterih Slovencev.
