martin sagner Svet24.si

Vinko Šimek je žalosten: umrl je Dudek

polna luna Dobra karma

Obrestovalo se vam bo, če na polno luno delate ...

alec baldwin, hilaria baldwin Svet24.si

Zvezdnikova žena doživela še drugi spontani splav

minimalna plača, delavec, denar Svet24.si

Kmalu bodo plače višje, a tudi računi

Vili Resnik-iskreno Nova Dobra karma

"Kaj sem preživljal kot otrok v reji, si ljudje ...

sandra Njena.si

Doma ima sanjskega moškega, a odhaja v šov ...

JAN IN TILEN KLOBASA Njena.si

Kdo se je znesel nad mamo dvojčkov Klobasa?!

Magazin

Davo Karničar v intervjuju leta 2017: Slovenci smo v svoji biti predvsem planinci in smučarji

Deli na:
Davo Karničar v intervjuju leta 2017: Slovenci smo v svoji biti predvsem planinci in smučarji

Davo Karničar januarja 2017. - Foto: Primož Lavre

V začetku leta 2017 se je Davo Karničar pripravljal na odpravo v Pakistan, kjer je hotel smučati z osemtisočaka K2. Podvig mu nazadnje ni uspel - že na začetku odprave se je poškodoval in bolečine v hrbtu so bile tako hude, da Karničar ni hotel tvegati s plezanjem in smučanjem. Še pred odhodom v Pakistan je januarja 2017 dal intervju za Reporter, ki ga zdaj objavljamo v celoti.

Davo Karničar goram pravi hribi, pa naj gre za Everest ali vzpetine, ki obkrožajo njegovo Jezersko. Letos poleti naj bi smučal z enega od teh hribov. K2, z 8611 metri nadmorske višine drugi najvišji vrh sveta in z vzdevkom »divja gora« zaradi številnih žrtev med alpinisti, je cilj Jezerjana, ki se je leta 2000 proslavil z odmevnim smučanjem z Everesta. Že takrat je govoril, da si želi smučati s K2, a so mu nato družina, smrt prijatelja in drugo to prestavili za mnogo let.

Pred nekaj leti je bilo o vas mogoče prebrati, da ste ekstremizem zamenjali z motiko. Zakaj ste motiko spet pospravili v lopo?

Z motiko ni nič narobe, še zmeraj mi je všeč. Po nesreči prijatelja Franca Oderlapa nisem mogel niti pomisliti na Himalajo (leta 2009 se je usodno ponesrečil na Manasluju, op. p.), tako strah me je bilo. Takrat si nisem mogel predstavljati, da bi se izpostavljal največjim hribom, vse pod vtisom tistega dogajanja. A čas deloma celi rane, tiho fantaziranje se je spet začelo. Vprašal sem se, ali samo fantaziram ali pa je prav, da si zadam tak cilj. Toliko stvari sem v hribih že izkusil, da vem, da gre za take odločitve, da ne smeš nečesa narediti samo zaradi trenutne želje, ampak se moraš iskreno, zares vprašati. Menjava motike za ta cilj je posledica globokega čutenja, da je to meni še namenjeno. Verjamem, da se to stvar da narediti, zato se je lotevam. Če ne bi verjel, ne bi šel na pot, ker sem prepričan, da moraš v Himalajo z odločitvijo, da boš nekaj naredil, ne pa samo poskusil narediti. Med tema dvema pristopoma je velika razlika. Ob tem moraš biti dovolj čuječ, da pravočasno začutiš, če greš čez rob.

Foto: osebni arhiv Dava Karničarja - Karničar na Everestu leta 2000.

Ste kdaj šli na odpravo samo z željo, da nekaj naredite, ne s trdnim prepričanjem, da vam bo to uspelo?

Da, ko sem šel prvič na odpravo z željo, da bi videl najvišje hribe. Za prvič lahko rečeš, da greš nekaj poskušat, da si ne upaš reči, da ti bo nekaj uspelo, dokler ne vidiš Himalaje od blizu. Najprej jo testiraš. Saj greš tudi tedaj trdno odločen, da boš nekaj naredil, a tudi z zavedanjem, da greš v nekaj povsem neznanega. Na K2 pa sem goro spoznal že leta 1993, dva meseca je takrat trajala odprava, dosegel sem višino malo pod 8000 metrov, ramo K2. Nato so bile še druge odprave, danes lažje rečem, da grem, ne pa da bom samo poskušal nekaj narediti.

Kaj je takega na K2, da vas tako privlači? Everest je najvišja gora sveta, kaj je mik K2, ki je vendarle, v narekovajih seveda, »le« druga najvišja gora?

To je največji, najlepši kristal na tem svetu. Kot goro razumemo to, da se pobočja vzpenjajo strmo z vseh strani do vrha, da je piramida. In to je K2. Koliko pa je s smučarskega vidika drugačen od Everesta, lahko pove le tisti, ki bo oba presmučal. Takrat se bo lahko reklo, kateri je nevarnejši in bolj strm. K2 je privlačen tudi zato, ker ima sloves težko osvojljivega. Že priti nanj je težko, kaj šele smučati z njega. Tisto, da je pa le drugi … je pa drugi (smeh). Jaz imam srečo, da sem prvega že presmučal, torej je drugi na vrsti. Enostavno je neki magnet. Čudovito lep je in med osemtisočaki, ki imajo izrazitejšo smučarsko linijo.

Bilo je že nekaj poskusov smučanja s K2, tudi z vrha, a ti niso »pravi« spusti? S tem mislim na Hansa Kammerlanderja, ki se je, če prav razumem, spustil z vrha, a je po nekaj sto metrih odnehal.

No, pa tudi on ni začel prav na vrhu.

Ni začel z vrha?

Jaz tega podatka nimam.

Foto: osebni arhiv Dava Karničarja - Mitska gora K2.

Dejansko nisem našel natančnega podatka, kje naj bi se začel spuščati. Po 400 metrih naj bi odnehal.

Hans je velik pustolovec, velik alpinist, zelo veliko je naredil v Himalaji. A pri smučanju imamo malo drugačen odnos. On je kot smučarske dosežke štel tudi tiste, pri katerih so bile smuči samo prisotne. Že pri Everestu je bilo tako. Veliko pred menoj, leta 1993, se je po severni strani spustil z vrha, pa nato smuči snel in jih kak kilometer nesel, nato nadaljeval in odsmučal še spodnji del po severni strani. A to ni smučanje, kot ga razumemo, da na smučeh rešimo problem. Ne smemo sneti smuči za sto ali tisoč metrov, na smučeh je treba ostati do konca. Takih delnih poskusov je bilo na K2 že kar precej. Na žalost tudi dva tragična. Noben med temi fanti, ki so poskušali, se mi ni zdel zrel, razen Šveda Fredrika Ericssona. Dobro si je zamislil vzpon, ne po klasičnem pristopu po grebenu Abruzzi, ampak po Česnovi smeri in nato po klasičnem pristopu. Dobro je izpeljal aklimatizacijo, tudi je že smučal iz drugega v prvi višinski tabor, za tretjega pa nisem prepričan. No, potem je žal malo pod vrhom padel in se ponesrečil.

Gerlinde Kaltenbrunner (avstrijska alpinistka, ki je plezala z Ericssonom, op. p.) ga je videla in mi je o tem pripovedovala. Rotiral je s smučko, ki jo je imel pripeto na nahrbtniku, butnil v steno, izgubil ravnotežje in padel. Njemu bi po mojem uspelo smučati z vrha, če bi se nanj povzpel. Z Gerlinde sta se vzpenjala v zelo slabem vremenu, združila sta taktični pristop osvajanja gore s precej iskrenim alpinizmom, ko sta bila sama in že precej izčrpana na višini, a sta vseeno skušala priti na vrh in nato še dol, kakorkoli bi pač šlo. A za smučanje se je treba narediti bolj trdnega.

Do tretjega višinskega tabora, recimo do višine 7500, je treba izredno veliko energije posvetiti temu, da se vse tri tabore poveže s fiksnimi vrvmi. Da se dobro aklimatiziraš in da je pot od baznega tabora do 7500 metrov lahka. Ko rečem lahka, seveda mislim v narekovajih. Treba je biti dobro aklimatiziran, da hitro reagiraš na dobro vreme, kajti iz tretjega baznega tabora je še kilometer do vrha, vmes pa je treba postaviti še četrti tabor in urediti pristop na vrh. Ta del je treba narediti precej ekspedicijsko, ne pa v alpskem stilu v smislu, da kar gremo. Dobra aklimatizacija in dobro zavarovana pot do 7500 metrov pomenita, da imaš čas za hiter vzpon in sestop. Dejansko se ukvarjaš samo še z zgornjim delom.

Koliko je v idealnih razmerah potrebno za pot od 7500 metrov do vrha?

En dan na 8000 metrov, tam se postavi tabor štiri, nato pa naslednji dan na vrh in spust smučmi. Torej dva dneva.

In koliko časa pričakujete, da vam bo vzelo smučanje z vrha do baze?

Težko je reči, če ne poznaš razmer. Želim si, da bi bile štiri ure dovolj.

Foto: osebni arhiv Dava Karničarja - Karničar pod Gašerbrumom .

Smer smučanja imate že načrtovano?

Ja. Tisto, za katero mislim, da je edina verjetna. Na žalost je tako, da se vzpona in smučanja ne da opraviti po isti poti. Vzpenjamo se po Česnovi smeri, ob smučanju pa je treba to smer med drugim in tretjim višinskim taborom zapustiti.

Vrniva se h Kammerlanderju. On je ob spustu videl pasti korejskega alpinista, tudi to ga je odvrnilo od nadaljnjega smučanja s K2. Se lahko tudi vam zgodi kaj podobnega?

Gotovo te lahko tak dogodek delno odvrne. Bistveno bolj se te dotakne, če se kaj pripeti članu tvoje odprave. Če se to pripeti nekomu drugemu, ki ga nisi poznal … Vsi vemo, da lahko gre kaj narobe, a če nesreča ne vpliva neposredno na tvojo logistiko in čustvovanje, če ne pade nekdo od tvojih bližnjih, mislim, potem nadaljuješ s tistim, zaradi česar si prišel. To morda zveni grobo, ampak če greš v Himalajo, se moraš zavedati, da ne smeš pričakovati nobene pomoči, niti nisi dolžan pomagati drugim. Če lahko nekomu pomagaš v Himalaji, si seveda sam najbolj srečen. A ko preidemo 7000 metrov nadmorske višine, smo v območju, kamor zavestno vstopamo z zavedanjem, da tvegamo življenje.

Najprej si dolžan poskrbeti sam zase. Pričakovanje, da bo nekdo na 8000 metrih skrbel zate ali da se bo odpovedal svojemu cilju, je seveda značilno za komercialne odprave. Pri teh je vodnik nenormalno plačan in je dolžan poskrbeti za svoje kliente. Tisti, ki nastopamo kot svobodnjaki, vemo, da je super, če lahko tam nekomu pomagamo. A najlažje mu pomagamo tako, da najprej poskrbimo za svojo eksistenco. Če sem pri močeh, bom pomagal. Če nekdo pade, to seveda vpliva na psiho. A še enkrat: če ni eden bližnjih, ne boš prekinil odprave. Sicer so situacije tako različne, da je težko vnaprej reči, kako se boš odzval, a moraš imeti precej trdo srce. Če te vsaka taka stvar zmoti, potem lahko v bazi hodiš od tabora do tabora različnih odprav, od njih črpaš negativna čustva in nazadnje skleneš, da je vse skupaj preveč nevarno. Tako se ne da nič doseči.

Koliko odprav se pričakuje letos za K2?

Po mojih trenutnih podatkih pet ali šest. Ni pa še vse jasno. Z agencijo, s katero je treba delati, imam stike, nimam pa jih z njihovim ministrstvom za turizem. Nekaj odprav bo, a ne toliko, kot jih gre na Everest.

Vas kaj skrbi hoditi v Pakistan, ker je le dokaj nevarna država?

Ja, gre za tako območje, da je morda do Skarduja, ki je izhodiščno mesto za pot v gore, res najbolje prileteti. A v tem trenutku ljudje, ki tam živijo, zagotavljajo, da ne gre za najbolj tvegano območje. Tudi sam sem se predlani o tem prepričal. Vsi se spomnimo tragedije pod Nanga Parbatom (tam so leta 2013 talibani ubili 11 ljudi, večinoma tujih alpinistov, op. p.), a to se je lahko zgodilo, ker je bil bazni tabor le dober dan oddaljen od naselij in velike ceste. Medtem ko je na območju nad Baltorom, kjer so bazni tabori za Gašerbrum, Broad Peak in K2,  toliko ledenika, da ljudje tja ne pridejo tako lahko. Hkrati je zaradi tromeje Pakistana, Indije in Kitajske tam toliko vojske in vojaških oporišč, da je skoraj nemogoče tja priti z nečednimi nameni. Tudi nas ta vojska ovira, ker je na poti veliko kontrol, ves čas je treba kazati dovoljenja in dokazovati svojo identiteto. A to pomeni tudi večjo varnost za nas, zato naj kar bodo.

Foto: osebni arhiv Dava Karničarja - Karničar pod Gašerbrumom leta 2015.

Imate ekipo že sestavljeno?

To je najbolj žgoč problem meseca februarja, ker ne morem še nič reči. Lahko rečem, da me je malo presenetil pristop plezajoče mladine. Generalnega pokrovitelja odprave imam, to je Engro Tuš. Kljub temu da je investicija več kot polovično zagotovljena, ni prave želje mladih plezalcev za vzpon na K2. Delno jih razumem. Ko ima nekdo velike ambicije v alpinizmu, pa da je še mlad plezalec, ga plaši to, da bo plezal tam, kjer želim jaz smučati. Vse skupaj se mu zdi za malo.

Po drugi stran sem razočaran, da ne vidijo velike priložnosti preizkušnje tam, kjer ni strašansko težko plezati. In K2 kot druga najvišja gora sveta sam po sebi tudi nekaj velja. Tako da ni bilo prav lahko priti do ekipe, a kljub temu sem stisnil. V taki odpravi mora biti vsakdo zaradi sebe. Ne zato, da si del ekipe, da pomagaš opremljati in si podpora smučanju, ampak zase osebno moraš biti motiviran, da boš prišel na K2. To je ključno. Če se pa nekomu zdi, da je samo del nečesa, ne more biti tako motiviran, da bo zobe stisnil takrat, ko bo treba. Sam mora imeti srčno željo, da pride na ta hrib.

Potrebujete vsaj pet ljudi?

Tak je moj načrt. Da smo štirje plezalci in zdravnik, torej nas je pet, potem pa še dva pakistanska nosača za velike višine, ki sta že opravila Česnovo smer. Orientacija v smeri do tretjega višinskega tabora jima je torej kristalno jasna, kajti do trojke mora biti smer maksimalno opremljena. Torej nas je šest plezalcev, kar ni strašansko veliko. Zraven je treba po tihem računati, da se pojavi še kaka odprava, ki bo imela isto smer vzpona kot mi. To bi seveda olajšalo stvari. Na to ne zanašam, je pa dobrodošlo, če se zgodi.

Kako najdete pakistanske nosače, ki ste jih omenili? Jih poišče vaša agencija?

Agencija najde tisto, kar sodi k pristopu do baze pod goro, zagotovi nižinske nosače, ki jih mora biti kar precej. Pred dvema letoma, ko sem bil v Pakistanu, sem spoznal enega od višinskih nosačev, ki je na K2 pomagal švicarski odpravi. Ker sem vedel, da pozna smer, sem agenciji namignil, da je treba fanta povprašati, ali je pripravljen sodelovati in koliko bi računal. Sicer agencija čim več pripravi, dobro pa je, da že sam dovolj dobro poznaš razmere, da lahko namigneš, koga bi imel.

Foto: osebni arhiv Dava Karničarja - Karničar med smučanjem z Everesta.

So ti nosači dragi?

Seveda so dragi.

Tudi za naše razmere?

So. Če ne bi imel dela, bi šel v Pakistan in delal kot nosač (smeh).

Se vam lahko pripeti kaj podobnega kot predlani na Gašerbrumu?

Da bi abnormalna vročina preprečila smučanje? Na vreme ne morem vplivati, o tem niti nočem razmišljati. Meni se zdi zaradi aklimatizacije najbolje, da pridemo pod goro peš. Na ledeniku Baltoro je pred tem še toliko snega, da ti nižinski nosači ne bi prišli do tabora. Tam namreč veliko prenašajo s konji, a če je preveč snega, je nemogoče s konji tovoriti opremo. Če si prva odprava pod goro, lahko za pristop porabiš tudi preveč energije in se že malo upehaš, namesto da bi prišel res našpičen in takoj začel delati na gori. Malo je torej treba taktizirati in ne biti prvi v bazi. Na začetku sem res govoril, da hočem iti konec maja na pot, a z agencijo smo se dogovorili, da je najbolje, če iz Skarduja oziroma iz Islamabada startamo 10. junija. To je še zmeraj dovolj zgodaj.

Gašerbrum torej za vas ni bil neuspeh, čeprav ste se morali obrniti in iti?

Absolutno ne. Po dolgem času sem bil na taki višini, na skoraj 7000 metrih sem se počutil dobro. Dobro se mi je zdelo, ker sem se pravilno odločil. Na Gašerbrumu smo imeli potem smrtno žrtev, poljskega smučarja, ki se je z gore spustil kljub opozorilom, da pri takih temperaturah ni priporočljivo smučati na starem snegu. Dobro smo se odzvali, če bi sam karkoli poskusil narediti, bi šel čez rob. Že na 6000 metrih temperatura zjutraj ni bila več pod ničlo. Upam, da je bilo to izjemno leto. Že pri nas je včasih pretoplo. Kar mrzlo naj bo.

Kako dolga bo dejansko proga v kilometrih?

O tem se nisem nikoli spraševal. Vem, da je treba narediti tri in pol kilometre višinske razlike, a v ravni liniji navzdol ne more biti kaj dosti več dolžinskih kilometrov.

O K2 ste govorili že v začetku tisočletja, zakaj je, razen smrti Franca Oderlapa, tako dolgo trajalo, da ste dejansko organizirali odpravo?

Vmes sem imel projekt Seven Summits, pa moja absolutna psihična nepripravljenost. Da je zdaj do tega sploh prišlo, gre zahvala dobremu zdravju in razpoloženju. To je samo dokaz, da je ta želja v meni dovolj trdno zasidrana, da se ne počutim prestarega. Da si ne rečem, da ne morem tvegati, ker imam mlade otroke in odgovornost zanje. Zdi se mi, da je zdaj res že skrajni čas, da to naredim. Upam, da me bo zdravje podpiralo tako kot doslej.

Kako so videti vaše priprave. Vsak dan imate trening?

Če se le da. Ker sva z ženo tako organizirana, da mora eden k hiši prinesti denar. No, zdaj je izjema, ker je žena na porodniškem dopustu. Sicer gre v službo, otroke spravim v šolo in ta čas imam zase. Potem se otroci že vrnejo, treba je poskrbeti za njihove obroke, za njihove treninge in dejavnosti, tako so dopoldnevi moj čas. Potem so še daljše poti, kakršnih bo zdajle pred odpravo vse več, za dva ali tri dni odidem, ker hočem narediti vse osnovo. Sam grem bivakirat, malo na divje.

Foto: Primož Lavre - Davo Karničar januarja 2017 na Jezerskem.

Kam pa greste?

Nikoli se ne bi ukvarjal s tem športom, če ne bi živel v teh krajih. Strašansko rad hodim v druge hribe, a tu doma imam super poligon. Seveda kdaj treba iti bivakirat tudi na Grossglockner ali Mont Blanc, vendar so to enkratne poti, na katere greš predvsem zato, da zamenjaš okolje. Jezersko ti ponuja poligon, kjer se lahko navajaš na hribe. Edina slabost je, da nimamo ledenikov. Za trening na njih moraš iti drugam, lani sem šel v Peru. Moraš iti gor na ledenik, da se tistega strahu navadiš.

Na kakšni nadmorski višini ste smučali v Peruju?

Na 6000 metrih.

Ni že to dosežek?

Je. Vselej, ko tvegaš in se cel vrneš, je to dosežek. Peru je zato zanimiv, ker imaš res precej strmih ledenikov. Veliko časa moraš prebiti v nekem okolju, da se v njem sprostiš. Pri nas se vsega navadiš, ledenika pa se ne moreš, nimaš kje spoznati njegovih zakonitosti, se na njem počutiti domačega in ne biti ohromljen od strahu. Pa saj se tudi pri nas bojiš.

Tudi v teh gorah okrog Jezerskega?

Seveda se. Če se ne bojiš, je to narobe. Jaz se hribov mogoče še preveč bojim. Tisto tesnobo, ki jo čutiš v hribih, lahko premagaš tako, da si velikokrat tam. Tudi za opravljanje dejavnosti, plezanje ali smučanje, je z leti potrebna bistveno večja pogostnost treninga za isto mentalno sproščenost. Enako velja za fizično sproščenost. Da sem sposoben hitro in pravilno odreagirati, potrebujem danes precej več smučanja kot včasih. Tudi v hribih moram biti več kot včasih, da me ne vznemiri vsak veter.

Lani ste dejali, da tri četrtine treninga naredite ob žgancih in polenti. Resno?

S starostjo se mišična masa malo slabše regenerira, z več treninga sem poleti nekoliko izgubil pri teži. Želim si, da bi bil zdaj kake štiri kilograme težji, kot sem. V prihodnjih mesecih bom poleg žgancev in polente pojedel še malo več beljakovin. Sem toliko vsejed, da lahko s hrano na normalen način dobim vse, kar potrebujem, a se mi ne pozna veliko pri teži. Zato smo začeli bolj analitični pristop, preverjajo mi tudi kri, morda bomo kaj dodali, da se malo okrepim.

Omenjali ste, da ste samozavestni glede možnosti za uspeh, da pa imajo sponzorji zadržke zaradi vaše starosti.

Sponzorje je v teh časih silno težko najti. To ni normalen šport, kot so tisti, ki se jih prenaša v živo in kjer je naloga menedžerja, da zakupi oglase na tribuni in logotipe na športniku, se dogovori, koliko bo prenos stal, nato pa se zavrtijo denarji. Pri nas ni prenosa, zato smo pustolovci diskvalificirani, težko je dobiti sponzorje. Sploh v sedanjih gospodarskih razmerah, zato sem še toliko bolj vesel, da smo s Tušem našli skupen interes, saj oni promovirajo domače izdelke. Slovenci smo v svoji biti predvsem planinci in smučarji. Čeprav smo radi multikulturni, vlečemo čisto vse, kar je aktualno, smo najprej planinci in smučarji.

Vprašljiv pa je odnos države do tega športa. Če imam jaz sponzorje, je to pridobitna dejavnost, za katero je treba plačati davek. Strašansko moram paziti, kako bom ob vrnitvi s K2 to plačal. Če imam sponzorja, ga država obravnava kot nekoga, ki ima korist od moje poti. Moram se celo registrirati, če hočem iti na odpravo. Obdavčen si, ker izvajaš pridobitno dejavnost. Dokler bo država obdavčevala sponzorje za šport, bomo izredno čudna država. Naj mi predsedniki in zaslužni športni funkcionarji ne pojejo, kako športna država smo in kako dobro skrbijo za šport, ker ni tako.

Se vam zdi, da se je polet slovenskega alpinizma z odmevnimi dosežki v devetdesetih in še v začetku tisočletja v zadnjih letih polegel? Oziroma da vsaj ni več dosežkov, ki bi tako odmevali v širši javnosti? Sploh se zdi, da se je po reševanju in nato smrti Humarja nekoliko spremenil odnos Slovencev do alpinistov, ki gredo v skrajnosti? Čutite morda kaj odpora javnosti zaradi tveganja?

Treba je upoštevati tudi to, da se javnost s tem športom sooča takrat, ko je nekaj narobe. Bolj ali manj se takrat veliko govori, nihče pa ne govori o nekom, ki se je peljal po napačnem pasu ceste, imel še telefon v roki in ogrožal sebe in druge. On ni neodgovoren, če greš pa v hribe, si takoj neodgovoren. Ni res, da ne bi bilo akterjev dovolj. Mladih plezalcev imamo veliko, imamo skupino dobrih mladih alpinistov. Mogoče tudi splošna klima, ker se ne sledi toliko alpinizmu, mlade plezalce odvrača od tega, da bi si zadajali cilje na najvišjih gorah. Slovence multikulturnost velikokrat tako zelo zbega, da pozabimo, kaj smo in se hvalimo z vsem drugim, ne pa s tistim, kar je naše.

Foto: Primož Lavre - Davo Karničar januarja 2017 na Jezerskem.

Vam še kaj mečejo v brk dejstvo, da imate osem otrok, pa vseeno tvegate, da ste sebični?

Z otroki je tako. Štirje me strašansko potrebujejo, drugi so odrasle osebe, ki že same skrbijo zase. Ali je nekdo, ki za svoje zdravje slabo skrbi, kaj bolj odgovoren do svojih otrok kot jaz, ki skrbim najprej za to, da sem sam zdrav, nato pa še za njihov zdrav način življenja. Ali je nekdo, ki je dopisni oče, ki ima tako službo, da svoje otroke vidi le zvečer, kaj boljši oče od mene, o tem lahko razpravljamo izredno dolgo. Seveda se nekateri nad tem naslajajo. A naslajajo se zato, ker jaz brez sponzorjev, posledično brez zanimanja medijev, ne morem odhajati na te poti. Ker pa ljudje tako izvejo zame, nimam več zasebnosti in takoj jih nekaj zmoti. Kaj pa spet ta, kaj si pa misli, da je. Najlažje me obravnavajo skozi tisto, kar oni poznajo. In tako me imajo za slabega in neodgovornega, štiri otroke imam, pa hodim na odprave. Ljudje z obrekovanjem nekoga drugega dobijo samopotrditev.

To vzamem v zakup, strašansko pa me moti, če so moji otroci zaradi mojih dejavnosti zaznamovani. Tudi starši njihovih vrstnikov me ocenjujejo, premlevajo o meni in me seveda označijo, kakor me pač označijo. Tako vrstniki potem označijo tudi moje otroke. Tu se mi pa zdi, da otroke spuščam v nepošten boj, v nepošteno situacijo. Sam sem se navadil te zaznamovanosti, odločil sem se za svojo pot. Če te kdo v hrbet pljune, si pljunek obrišeš in greš naprej.

Pred desetletjem ste še naštevali, kaj vse želite še storiti, tudi zato, da bi svoje dosežke lahko nekoč pokazali vnukom. Ste morda pričakovali, da se po petdesetem ne boste več lotevali takih stvari, kot je smučanje s K2?

Nikakor. Pričakoval sem, da bom po petdesetem letu končno dostojno stvari popisal v knjigah, naredil kakšen filmček. A vmes se je zgodila nova družina, gradnja hiše, projekt Seven Summits, in za drugo ni bilo časa. Zato pa zdaj ta šport v jeseni, jaz pa sem prav zadovoljen. Že tri leta bistveno več migam, kot bi sicer. Takrat pa res nisem pričakoval, da bo danes tako. Vnuka imam že dva.

Če sem prav razumel, imate posebej za novo pot narejeno ultralahko opremo. Koliko drugačna oziroma lažja pa je od opreme, ki ste jo imeli leta 2000 na Everestu?

Oprema mora biti za tak projekt res urejena. Res nekaj posebnega so zložljive smuči. Že dve leti je, kar se stvar kristalizira, smučka je dokončana, tako daleč smo že, da jo bomo v februarju tudi predstavili. Za takšne namene, kot je moj, je res kot naročena, ker se večino časa nosi v nahrbtniku in omogoča normalno plezanje. Nobenih štrlečih elementov ni od bokov navzdol, predvsem pa nad višino glave ni štrleče smuče. Tako lahko neovirano zamahnem s cepinom in se počutim kot plezalec brez smuči. Še preden sem se z njimi zapeljal, ko sem jih nosil v nahrbtniku, sem si rekel, to je to.

loading...
Loading...