Astronavt slovenskih korenin Randy Bresnik: Lepota Zemlje, ko jo gledaš iz vesolja, očara

Med obiskom, ki ga organizira Veleposlaništvo ZDA v Sloveniji v sodelovanju z ameriško vesoljsko agencijo Nasa, je med drugim obiskal Ljubno ob Savinji in Luče, od koder prihajajo njegovi predniki. Zakaj sta se njegova prababica in pradedek odločila zapustiti Slovenijo, ne ve točno. "Mislim, da je takrat veliko ljudi odhajalo v ZDA. Imela sta tri sinove, moj dedek je bil drugi najstarejši," je povedal v pogovoru za STA med gostovanjem v Centru vesoljskih tehnologij Hermana Potočnika Noordunga v Vitanju.

Hrepenenje po oddaljenih svetovih vam je očitno v krvi. Kaj vas je vleklo v vesolje?

Odraščal sem na motorju. Navduševalo me je dejstvo, kako ga lahko usmerjam s premikanjem telesa. To mi je bilo mnogo bolj zanimivo kot vožnja avtomobila. Nato sem presedlal na letalo, ki je pravzaprav kot vožnja z motorjem, le da greš še navzgor in navzdol. V tem se še bolj užival. Postal sem pilot in tam dosegel že skoraj vse, nato pa sem začel razmišljati, kje bi lahko vso to znanje in izkušnje še nadgradil. Ko sem bil ob začetku vojne v Iraku na misiji v tujini, sem od tam poslal prijavo za urjenje za astronavta v letu 2004 in bil izbran med tisoč prijavitelji. Imel sem veliko srečo, ker je ponavadi za vsakim izbranim še deset do dvajset drugih, ki bi prav tako lahko bili izbrani.

Doslej ste bili že na dveh misijah na ISS. Z zadnje, v okviru katere ste v vesolju preživeli 139 dni, ste se vrnili šele decembra lani. Verjetno traja kar nekaj časa, da se človek spet privadi biti nazaj na Zemlji...

V bistvu je trajalo manj časa, kot sem pričakoval. Na prvi misiji leta 2009 sem bil le 11 dni in sem potreboval le nekaj ur, da sem se privadil nazaj. Bilo je tako, kot če bi padel oblečen v bazen in nato poskušal hoditi z mokrimi oblačili in čevlji. A ta občutek je hitro minil, tudi z ravnotežjem je bilo kmalu spet kot običajno. Druga misija je bila daljša, a ker smo se na postaji skoraj vsak dan razgibavali in delali z utežmi, smo se očitno dovolj dobro pripravili, da sem lahko vstal in odkorakal iz plovila. Bilo je presenetljivo. Trajalo je še nekaj dni, da sem se čisto privadil, a sploh ni bilo slabo. Dobil pa sem tudi odgovor na vprašanje glede poti na Mars - ali bi po osem ali devet mesecih poti tja lahko delali, ko enkrat pridemo tja. Seveda.

Kako pa je hoditi v vesolju?

Opravil sem dva sprehoda med prvo misijo in tri med drugo. A ni važno, ali to delaš prvič ali desetič, ko stopiš ven, ti telo avtomatsko naredi Oh! Če se spustim, bom padel! To je povsem naravna reakcija, tega ne moreš izklopiti. Potem se zbereš in narediš tako, kot je treba, in telo se pomiri. Potem nastopi užitek, vsa ta lepota te očara. Sicer imaš tudi na postaji okna, tudi vidljivost skoznje je dobra, a to je še vedno gledanje skozi okno. Kot na letalu, ko vidiš le tisti del neba, ki je v tem okvirčku. Na vesoljskem sprehodu pa teh okvirjev ni več, vse okoli tebe je vesolje.

In kakšen je občutek, ko od tam gori pogledaš na Zemljo?

Prečudovit! Lahko bi bil šest ur tam in samo gledal Zemljo. A tam smo, da delamo. Veliko sem imel za postoriti, vseeno pa sem si ukradel nekaj trenutkov in naredil nekaj posnetkov, da bi to lepoto lahko delil z drugimi. Zemlja je res nepopisno lepa. Barve so tako žive, v tako močnem kontrastu s črnino vesolja. In glede na to da krožiš okoli Zemlje, da se tudi Zemlja giblje in da se vreme spreminja, bo ista točka, ko jo boš naslednjič videl, drugačna. Nikoli nimaš enakih prizorov.

Ujeli ste tudi naš Bled in nam poslali fotografijo...

Ja, večkrat sem fotografiral Slovenijo, pa tudi številne druge kraje. Kot pilot si sicer vajen opazovati kraje iz zraka, a ko enkrat to počneš iz vesolja, je popolnoma drugače. Je kot da bi gledal globus, s katerega si se učil v šoli, a s to razliko, da na tem ni mejnih črt, države niso označene vsaka z drugo barvo, na njih ni različnih imen. Vse je Zemlja. Res je dober občutek.

Kakšni so vaši načrti za naprej?

V prihodnjih dneh imam namen bolje spoznati Slovenijo in Slovence ter nato v naslednjih mesecih nadaljevati z deljenjem svojih izkušenj z zadnje misije v vesolju. Ker sem imel to srečo, da sem lahko šel gor, menim, da dolgujem človeštvu, da jo delim z drugimi ljudmi. Nato bom šel nazaj in opravljal različna dela v podporo ekipi, ki je zdaj na ISS, ter kot inštruktor delil svoje izkušnje še z bodočimi astronavti. In nato čakal na morebitno novo priložnost za polet.