Tako je tudi s spremembo zdravstvenega zavarovanja, ki ji na ministrstvu za zdravje rečejo »reforma«. Ampak, saj veste, kaj je rekelminister za javno upravo Boris Koprivnikar lani – da je javni sektor gonilo razvoja vsake države. Po tej logiki je javno zdravstvo gonilo razvoja zdravja. Čudno je le, da so Slovenke in Slovenci vse bolj po bolnišnicah in zdravstvenih domovih. Pa razumi, kdor more.
Slovenski zdravstveni sistem temelji na solidarnosti; koliko je ta solidarnost lažna ali prava, pustimo za zdaj ob strani. V tem sistemu prisilno sodelujemo (neto) davkoplačevalci ne glede na to, koliko potrebujemo storitve zdravstva. Nekaj konkurence je do zdaj zagotavljajo dodatno zdravstveno zavarovanje, saj se je posameznik prostovoljno odločil, ali se bo zavaroval ali ne ter za to odštel okoli 30 evrov. Po novem ne bo več tako. Ministrica za zdravje Milojka Kolar Celarc predlaga ukinitev dodatnega zavarovanja, uvaja novo in (kakopak) prisilno progresivno nadomestilo.
Oglejmo si nekaj cvetk, ki jih je ministrstvo natrosilo na državnem portalu siol.net:
»Postavlja se vprašanje potrebnosti treh zavarovalnic ob tem, da med njimi veljajo oligopolne razmere in ni konkurence (pri tem pa se plačujejo obratovalni stroški za vse zavarovalnice).«
Ste razumeli? Za ministrstvo bo po novem ena sama zavarovalnica (ZZZS) očitno dovolj velika konkurenca. To je zmaga vseh parazitov, ki živijo od državnih sredstev.
»Premija se namreč med zavarovalnicami skoraj ne razlikuje, saj zavarujejo identičen zavarovalni produkt.«
Glede na intelektualno razgibanost uradnikov na ministrstvu je povsem možno, da ljudje Kolar Celarčeve mislijo, da konkurenco na trgu ne določa (tudi) različno število pravnih oseb na trgu, ki ponujajo isto storitev, ampak izključno cena, ki jo postavi država. A očitno si bosta po novem konkurirali med seboj dve obliki obveznega zavarovanja, ki bosta vplačani v isto blagajno. Po formuli: konkurenca = en ponudnik + dve (obvezni) obliki plačila enemu ponudniku. Dodatno konkurenco najbrž predstavlja različno plačilo iz različnih naslovov: obvezni zdravstveni prispevek gre iz bruto plače, obvezno zdravstveno nadomestilo bo treba plačati iz neto plače.
»Dopolnilno zdravstveno zavarovanje ima veliko pomanjkljivosti. Premija je izrazito regresivna, saj je enaka za vse zavarovance pri eni zavarovalnici, ne glede na finančno moč posameznika.«
Kaj državo briga, kako zasebne zavarovalnice obračunavajo premije? In koliko kdo plača. Po sedanjem obveznem zdravstvenem zavarovanju so bogatejši prisiljeni plačevati zdravljenje več. Menedžer, ki ima mesečno 12.000 evrov bruto plače, da v blagajno ZZZS skoraj 19.000 evrov na leto (opisano na spletni strani Čečkarije), kar pomeni, da se z njegovim denarjem zdravi kar 10 bolnikov (izdatki na zdravstvo na prebivalca), čeprav sam sploh prestopi prag bolnišnice ali zdravstvenega doma. Običajno se taki bogatejši posamezniki odločijo, da se bodo zdravili pri zasebniku (ker se mu ne da čakati v vrstah, čeprav ni nujno, da bo pri zasebniku ceneje, ker država tudi zasebnikom predpisuje cene) in denar odštejejo od svoje neto plače, kljub temu jih država prisili, da še vedno financirajo druge.
»Z zdravstvenim nadomestilom se to odpravlja, saj bo njegova višina odvisna od dohodka posameznika. S tem se povečuje solidarnost v sistemu.«
Ne, obvezno zdravstveno nadomestilo ni nič drugega kot to, da so tovariši in tovarišice socialisti navajeni, da je denar drugih ljudi njihova last in da lahko odrejajo drugim ljudem, kako naj delajo z lastnimi dohodki. Edino pravično bi bilo, da vsak plača toliko, kot za svoje zdravje potrebuje. Prav nič solidarnega ni v tem, da se politika meša v zdravje zasebnikov. Ko to počne (natanko to se dogaja s predlagano zdravstveno reformo), drsi država v totalitarno ureditev. V totalitarizmu pa, kot vemo, posamezniki niso svobodni, zato njihove odločitve niso ne racionalne ne svobodne. V tistem trenutku, ko država namesto njih odloča o njihovem zdravju, postanejo državljani lastnina države. Ker državo vodi peščica posameznikov, to na koncu pomeni, da so državljani v lasti peščice tovarišic in tovarišev socialistov.
Ideja temelji na levičarski agendi, da je »svoboda precenjena«, zato jo je treba omejiti. Državna skrb za zdravje ljudi ni nič drugega kot prepričanje socialistov, da država najbolj ve, kaj je najboljše za posameznika.
Novo nadomestilo je davek na neumnost in politično nesposobnost.
»Učinkovitost se meri tudi z višino obratovalnih stroškov.«
Učinkovitost javnega (državnega) zdravstva nima prav nikakršne veze s stroški zasebnih zavarovalnic.
»Niso pa zavarovalnice predstavile nobene analize, kjer bi prikazale svojo učinkovitost pri nižanju lastnih izdatkov.«
Progresivci menijo, da so edino oni tako razsvetljeni, da odločajo, kako bodo in kako lahko zlobne zasebne zavarovalnice poslujejo. Halo? Kako si država sploh drzne pomisliti, da bi zasebnemu podjetju narekovala, kaj so visoki stroški in kaj niso.
»Poleg tega se pojavlja vprašanje, zakaj so potrebne tri zavarovalnice za zavarovanje…..«
Ne, res, to je največja uganka. Zakaj imeti sploh tri zavarovalnice (pomislite, cele tri zavarovalnice!)? Najboljše je, tako je razumeti, da bi imeli samo eno mlekarno, eno pivovarno, enega peka, enega prodajalca avtomobilov (še boljše, eno samo vrsto avtomobila) in tako naprej; vse to pod strogim nadzorom države. Saj jih nihče ne potrebuje več, mar ne?
»….za katero je zavarovanih več kot 95 odstotkov populacije, ki je zavezana k doplačevanju zdravstvenih storitev.«
Država nima pravice, da posamezniku oporeka pravico do lastnega telesa. Osnovna človekova pravica je, da sam razpolaga s svojim življenjem in svojim zdravjem. In pravica je, da sam plačuje zdravstveno zavarovanje, kolikor hoče in pri kateri zavarovalnici hoče. Vsako omejevanje je omejevanje pravice do lastnega telesa, do skrbi za svoje zdravje. Z neumnostmi, ki jih počno socialisti tipa Milojka Kolar Celarc, drvi slovenski zdravstveni sistem v katastrofo. Še več. Oni s takimi ravnanji povzročajo razpad družbe.
»Tudi usmeritev EU je bila, da se doplačevanje k zdravstvenim storitvam odpravi.«
H katerim zdravstvenim storitvam? Kakšno doplačevanje? Z reformo, ki to sploh ni, se Slovenija vrača v popoln monopolni sistem. Tri zavarovalnice pri dodatnem zdravstvenem zavarovanju so vsaj minimalno zagotavljale konkurenco, vsaj minimalno so nadzirale zdravstveni sistem in saj minimalno vplivale na boljše storitve. Ljudje so imeli vsaj minimalno možnost, da sami odločajo o svojem zdravju in zavarovanju (dodatno zdravstveno zavarovanje je bilo prostovoljno). To, kar počne ministrica za zdravje, zagotovo ni bila usmeritev EU.
Zaključek je: edina rešitev za slovensko zdravstvo in zdravje ljudi je, da se odpravi sedanje socialistično zdravstvo. ZZZS in zdravstvo sta pred razpadom, kmalu ne bo ničesar več, saj reforma samo podaljšuje neizbežen konec. Na več področjih slovenski zdravstveni sistem že zdaj ne deluje, saj se ljudje, če je le mogoče in je zadeva urgentna, odločajo za zasebne klinike. Tudi tako, da zbirajo plastične zamaške.
