Arne Hodalič: Imam leta 2018 posneto fotografijo trupla dojenčka, ki ga žrejo psi (INTERVJU)

Kar pesimistični ste glede prihodnosti človeštva.

Pogubljeni smo. Totalno. Star sem bil 15 let, najstnik sem bil, ko je bilo na Zemlji tri milijarde in pol ljudi. Danes smo pri skoraj osmih milijardah. V enem ubogem človeškem življenju se je naše število več kot podvojilo. Kaj pa je doba enega ubogega človeškega življenja v planetarni zgodovini? Leta 2011 sem delal naslovnico za National Geographic, na kateri je bil naslov Sedem milijard. Zdaj smo leta 2022 in še eno milijardo več nas je od takrat.

Porazdelitev rasti prebivalstva sicer ni enakomerna, Slovencev se rojeva vse manj. Kdo nas bo nadomestil, Indijci?

Ne, prej Kitajci. Afrika je že njihova. To ljudje malo vedo, a meni, ki veliko hodim po Afriki, je popolnoma jasno, da je celina že Kitajska. Vse vzvode moči imajo v svojih rokah. Ko se voziš po Etiopiji, vidiš same Kitajce, ki delajo na cesti. Spominjam se, kako smo včasih na reki Omo pred jezerom Turkana čakali na vojaški pontonski most, da bi lahko prečkali reko. In na koncu nas niso pustili čez. Nato so prišli Kitajci, najverjetneje podkupili kakšnega ministra in naslednje leto je bil most zgrajen, zdaj čezenj vozijo surovine za svojo industrijo. Večina Afričanov se niti ne zaveda, kaj Kitajci počno, mnogi mislijo, da jim vse to delajo zastonj. Spominjam se zadnjega obiska pri ljudstvu Kara v Etiopiji, samo še okoli 2000 jih je. Ko sem jih prvič obiskal, je bila tam še savana, ob drugem obisku so bile že plantaže bombaža. Dreves niso požagali, temveč so jih izruvali, ob plantažah so ležali kupi korenin, ki so čakali, da jih zažgejo. Domačini so morda dobili sto evrov na osebo, da so prodali svojo zemljo.

Dobijo vsaj službo na teh plantažah?

Ne, ker so preslabi delavci. Kitajci s seboj pripeljejo svoje ljudi. Domačini niso poljedelci, so pastirji in na pol nomadi, niso vajeni takega dela. Seveda bi pa rad tudi nas Slovence videl, kako pri 50 stopinjah Celzija delamo na polju brez klime, sence ali vode.

Pred kratkim ste bili na morju na Kornatih, kakšna je letos vidljivost pod vodo?

Slaba, a vseeno malo boljša kot lani. Letos so bili drugačni tokovi, očitno so problem ribogojnice pred Kornati. Malo bolje je bilo kot prejšnje leto, a še vedno odvisno od dneva. Vsako leto naredijo nova gojišča rib, ki so relativno blizu, okoli tri ali štiri kilometre od otoka, kjer imam hišo. Ribji iztrebki in hrana, ki jo mečejo v vodo in jo ribe ne morejo pojesti, se pravi nitrati, so hrana za alge, ki se razmnožijo, in morje pri nas ves čas cveti. Potem pride tok, ki vse to odplakne drugam, čez nekaj dni pa je spet isto. Zadnja štiri leta je zelo slabo.

So tudi letos mimo vašega otoka plule jahte milijonarjev in milijarderjev?

So, ampak jih je bilo manj. Tudi čarterskih plovb je bilo manj, čeprav so imeli ladijski prevozniki letos menda rekordno sezono, a pri nas jih ni bilo toliko. Pred našim otokom je majhno sidrišče, rekord pred pandemijo je bil 17 bark pred otokom. Letos so bile tri ali štiri, včasih ni bilo nobene. Ne vem, kam so šle, morda bolj na jug.

Pred leti ste sodelovali pri odkritju španske galeje iz 16. stoletja pred obalo Kube. Kako pa je na Jadranu, koliko iščejo potopljene ladje in njihove zaklade?

Veliko iščejo.

Komu pa pripade ta »plen«?

Sodelujem izključno z uradno hrvaško arheologijo. En tak primer je plitvina Sveti Pavao pri otoku Mljetu, kjer je bila odkrita ena najbolj zanimivih razbitin v Jadranskem morju. Gre za beneško ladjo iz 16. stoletja, ki je peljala tovor izniške keramike. Za primer, nedavno so lep primerek te keramike na dražbi v tujini prodal za dva milijona evrov in pol, na odkriti ladji pa je bilo na stotine kosov sicer manjše vrednosti, od pet do 50.000 evrov. To bi bila približna vrednost na črnem trgu, a kot sem rekel, jaz sodelujem izključno z hrvaškimi arheologi in vse najdbe gredo v muzeje ali podobne institucije. S to ladjo smo sicer bolj ali manj končali  delo, naredil sem krasne fotografije.

Se poleg arheologov še kdo na črno loti iskanja potopljenih ladij?

Tega je na Jadranu zelo malo. Ljudje si morda mislijo, da bodo lahko z kar morskega dna pobirali starine, a potopljene ladje so v precejšnjih globinah, predvsem pa so ostanki zakopani pod tlemi. Da to spraviš iz morja, potrebuješ ogromno opreme, narediti je treba posebno sidrišče, da se lahko fiksira ladje, potem pa ure in ure po mesec dni skupaj 20 ljudi samo črpa pesek. Verjetnost, da bo naključni potapljač kaj našel, je slabša kot na loteriji. Lahko nekomu natančno poveš, kje je zlato, a ga vseeno ne bo našel.

Kaj pa domačini, ki opazujejo tako delo?

Pred skoraj štirimi leti so na Pagu pri Šimunih našli ladjo iz 2. stoletja našega štetja. Nedotaknjena je bila na fenomenalno majhni globini, v njej pa je okoli tisoč amfor. Navadno to zaščitijo z železno kletko, zdaj pa so se odločili za drugačen pristop. Domačinom so rekli, da bodo imeli na račun te antične ladje dodaten obisk turistov, zato naj pazijo na razbitino. Niti ena amfora še ni izginila. Ko pridejo ljudje in se zasidrajo v bližini najdišča, domačini že kličejo na policijo. Kajti to bodo lahko izkoriščali še sto let. Na leto pride tja stotine potapljačev, ki zapravijo precej denarja, kajti potapljači so boljši razred turistov. Lokalni potapljaški center so povečali za nekajkrat, da se lahko vsi obiskovalci potopijo in vidijo to čudo. Če bodo začele amfore izginjati, bodo potapljači nehali prihajati, in Hrvati so očitno postali tako pametni, da ne zagrabijo več take najdbe in jo odnesejo domov, da bi jo prodali, pač pa gledajo bolj dolgoročno.

Fotoreportaža, ki vam je odprla vrata v svet fotografije kot poklica, je iz Indije leta 1988, kjer ste dokumentirali reko Ganges in dogajanje na njej. Če bi danes začenjali, kam bi se odpravili na prvo veliko fotografsko potovanje? Indija je danes, v pomanjkanju boljšega izraza, že malo »zlajnana«.

Z vsem je danes že tako, da ne bo pomote. To je vprašanje brez odgovora. S svojimi izkušnjami, ko sem obiskal več kot 85 držav, nekatere tudi po desetkrat, ne morem realno odgovoriti, kaj bi bilo, če bi začel. Ker danes že preveč vem. A s tem vedenjem bi zagotovo šel nekam v muslimanski svet, ki mi je bližji kot vse, kar je čez Atlantik. Tam sem veliko delal, a se nikoli nisem zares našel. V muslimanskem svetu pa je, tako se mi zdi, še ogromno zgodb. Če bi danes začel, bi me zanimal konflikt med verami, se pravi Jemen, Savdska Arabija, trenja med suniti in šiiti, ki so nam malo znana.

Indijo ste, pravite, obiskali največkrat.

No, ne največkrat, pogosteje sem verjetno bil v Italiji (smeh). A med bolj eksotičnimi državami sem bil res največkrat v Indiji.

Koliko pa je še podobna državi, ki ste jo prvič spoznavali pred več kot 30 leti? V Gangesu še plavajo trupla dojenčkov?

Še vedno. Imam leta 2018 posneto fotografijo trupla dojenčka, ki ga žrejo psi. Spremenilo se je veliko in nič. Ko gre za religijo ali revščino, je še vse enako, spremenil pa se je srednji sloj, ki je bistveno napredoval. Ali je to dejanski napredek ali ne, ne vem, saj je zaradi tega v Indiji še več smeti kot prej, a vzpon srednjega sloja se zelo čuti. Pred 30 leti sta bila na neki turistični točki dva indijska turista in 200 tujih obiskovalcev, je danes obratno: 200 Indijcev in nekaj zahodnjakov. Indijski srednji razred je prišel na zeleno vejo, bolje živi in potuje. Izboljšala se je tudi komunikacija – meni je oče umrl, ko sem bil v Indiji in dva meseca nisem vedel za njegovo smrt. Poskušal sem klicati domov, a mi ni uspelo, mobilnih telefonov in interneta tedaj seveda še ni bilo. Danes pa z mobitelom v roki na bregu Gangesa brez težav pokličeš domov ali brskaš po spletu.

Kako v Indiji še najdete zanimive zgodbe? Pred leti ste delali reportažo o ograji na meji med Indijo in Bangladešem, pa o tihotapljenju krav iz Indije v Bangladeš, kar je vsaj za Slovence nekaj, za katero slišijo prvič.

To je tedaj našla moja prijateljica in bivša žena Meta Krese, nato pa sva šla na pot. Tedaj nisva bila več skupaj, a sva ostala najboljša prijatelja, skoraj kot brat in sestra. No, na meji med tema državama je 2500 kilometrov zidu, a uspelo nama  j e narediti reportažo z obeh strani. Z bangladeške ni bilo tako težko, ker so v Bangladešu tisti, ki so zaradi zidu potegnili krajšo, z indijske strani pa je bilo skoraj nemogoče. Tam moraš biti, da vidiš, kaj vse imajo oni za vojaški objekt – vsak most, vsako železniško postajo. Če na postaji na plano potegneš malo bolj resen fotoaparat, morda še stativ in greš na balkon, da bi posnel boljšo fotografijo, že pride policist. In potem te ali odpeljejo ali pa vsaj naženejo. Nobenega mostu ne smeš fotografirati.

Midva sva se gibala 500 metrov od meje med obmejnimi stražarnicami, in to je bila ena najbolj nevarnih reportaž, kar sem jih naredil. Indijci bi naju zmrcvarili, tako huda je prepoved gibanja ob tej meji. Midva pa sva iskala zgodbe z obeh strani in delovala tako, da sva prišla v vas, hitro posnela nekaj fotografij in koga še kaj vprašala, nato pa drvela naprej, ker čez tri minute so že prišli policisti. V Bangladešu je bilo pa ravno obratno, naklonjeno so naju sprejeli in nama z veseljem pripovedovali o svojih težavah.

Koliko pa tuji obiskovalci čutite napetosti med muslimani in hindujci v Indiji?

Ne zares. No, razen pri obisku enih in drugih templjev, kjer se vsi bojijo ekstremistov. Recimo v Varanasiju v Zlatem templju se pač bojijo muslimanov kot hudič križa. In to se je začelo spreminjati. Ko sem pred leti prvič prišel v Tadž Mahal, sem si rekel, mater, tole pa je dobro videti, zjutraj bom šel na drugo stran reke in bom fotografiral. Nastala je res ena mojih boljših fotografij iz Indije. Zdaj tega ni več, ne prideš kar tako čez, vojska in policija ti to preprečita. Zakaj? Ker je to najbolj znana turistična točka, ki prinese največ denarja celotni Indiji. Tadž Mahal ima največ obiskovalcev in turistov letno, menda na milijone, na desetine milijonov, in so dobili že ne vem koliko groženj, da jih bodo raketirali fundamentalistični muslimani z druge strani reke. In zdaj so tam policijske postojanke z bodečo žico. Jaz sem šel pred nekaj leti s prijatelji čez to bodečo žico, a so nas dobili. Pobrali so nam potne liste in nas pridržali, nazadnje so se le umirili, ko so videli, da nismo nevarni.

Kakšen pa je indijski zapor?

(smeh) Saj so nas samo pridržali na eni od policijskih kontrolnih točk. Sem pa že bil v iraškem priporu.

Zakaj?

Ja, ker sem delal stvari, ki jih ne bi smel. Niso mi dali dovoljenja, da grem v Nadžaf na jugu Iraka med šiite, potem pa sem v Bagdadu vprašal taksista, ali bi me peljal. To je drago, je rekel, pa ni bilo tako drago, ker tam je bencin skoraj zastonj. Tip je bil očitno neumen in ni vedel, kaj se lahko zgodi. Usedla sva se v avto in oddrvela proti Nadžafu, na tretji kontrolni točki pa so le bolje pogledali, kdo je v avtu, in videli mene belca. Šoferja je prijela tajna policija, in jaz še nisem videl tako prestrašenega človeka. Tresel se je, sedeti ni mogel, ker je mislil, da ga bodo zmrcvarili.

To je bilo še v času režima Sadama Huseina?

Čisto proti koncu. Jaz sem bil še povabljen na Sadamov rojstni dan, to je bilo res zanimivo praznovanje, in ker sem imel plačano vozovnico, sem se odločil izkoristiti čas, ki sem ga še imel, da grem pogledat iraške šiite. Takrat jih je Sadam stiskal kot norce. Oni so sicer hodili na Alijev grob, ki je zanje največje svetišče, a šli so z avtobusom, si to po tihem ogledali in šli.

Naslednjič sem šel tja že po padcu Sadamovega režima z nekim francoskim novinarjem, ki je organiziral pot tja. Takrat sem videl šiite, prvič jih nisem.

Se je tedaj med iraškimi šiiti že čutilo, da je prišla svoboda?

Se je, po drugi strani pa so se oni takrat začeli maščevati za vse, kar so prej pretrpeli. Ta svoboda je bila tako še bolj nevarna, saj tudi nas ne marajo. Sadam jih je držal na verigi, zdaj pa so oni tam šefi. Saj niso zares, a tak odnos se zelo pozna, in v Iraku je danes nasilje predvsem še med šiiti in suniti. Ko sem bil v Siriji na minskih poljih, sem hotel iti še v Irak. V Erbilu na severu smo se gibali čisto normalno, šli smo v restavracijo, kjer smo celo lahko pili vino, nič posebnega ni bilo. Nato sem rekel, da bi šel še v Bagdad, in so mi pojasnili, da se tja ne pride več kar tako. Do Bagdada je na cesti na desetine kontrolnih točk in že čez prvo ne bi prišel. Prenevarno je. Prijateljica je sicer bila tam službeno, a s čelado, v neprebojnem jopiču in v blindiranem avtomobilu. Hvala lepa.

Mimogrede, kje v muslimanskem svetu je najlažje dobiti alkohol?

V Bahreinu, ne sicer v samopostrežni trgovini, imajo pa prodajalne alkoholnih pijač. Zato pa Savdijci vsak konec tedna pridejo v Bahrein, 50.000 jih pride, po deset ur čakajo na meji, da se ga nabutajo in gredo nazaj. V večini muslimanskih držav to ni tako velika težava. Do alkohola je bilo zelo težko priti v Jemnu, v Iranu je tudi dokaj težko, saj ga ne moreš prinesti v državo, enako v Afganistanu, kjer so mi ob vstopu vzeli steklenico žganja, ki sem jo imel v prtljagi. Najlažje je do alkohola priti v Egiptu … Katere soše trdnjave muslimanstva? Na primer Indonezija, ki je po mojem da država z največ muslimani na svetu in je vedno bolj »orto«, vse strožja postaja. Iran je tudi taka država, kjer pa bo v nekaj letih eksplodiralo. Ljudje so namreč siti režima, bolj kot si mi mislimo. Sovražijo ga, in to ne more dolgo trajati. Prepričan sem bil, da se bo to že prej zgodilo, a zdaj jih ogrožajo in provocirajo Američani, Izraelci in Savdijci, zato jih je to malo le povezalo. Tam je toliko nezadovoljstva, da si je to težko predstavljati, z verskimi oblastmi, ki imajo večjo moč kot politika, brez njihovega dovoljenja se nič ne zgodi. Ko smo z letalom leteli iz Teherana, je pilot čez nekaj časa rekel, da smo zapustili iranski zračni prostor in zdaj lahko postrežejo z alkoholom. 80 odstotkov, če ne kar vse ženske, so si snele rute, razkrile dekolteje, potniki so planili po pijači. To ti pove, kakšno je nezadovoljstvo ljudi z oblastjo. Hkrati pa tudi strah, saj se prej niso upali sprostiti.

Precej ste delali za razne humanitarne in druge organizacije, lani ste bili z Ustanovo za krepitev človekove varnosti (ITF), ki se ukvarja z razminiranjem, v Siriji. Ste letos bili na kakem podobnem potovanju?

Ne, nazadnje sem šel tako delat ven lani. Zdajle se dogovarjamo za Afganistan, ker obstaja neka možnost, da mogoče grem. A ITF in podobne organizacije so odvisne od donatorjev, in Afganistan je zelo drag projekt. Ne smejo me namreč vzeti s seboj, ne da zame plačajo zavarovanje za vojno območje, ki je strašno drago. Za moje letalske vozovnice, za ves čas bivanja v Siriji so plačali precej manj kot za moje zavarovanje. Rekel sem, da mi je vseeno za zavarovanje, a oni tega ne smejo storiti. Če se donator strinja z dodatnimi stroški za fotografiranje, me skoraj vsakič vzamejo s seboj. Organizacija namreč nima svojih sredstev in vsak porabljen dolar mora svojim donatorjem opravičiti. Zato ne bi mogli skriti nekaj tisočakov, če bi me vzeli s seboj. In v Afganistanu je bilo vse tako drago, ker si moral plačati za bivanje v utrjenem oporišču, ki ga varuje privatna vojska varnostnikov. Tam imaš na voljo ne prav velik zabojnik s plastičnim straniščem, kar stane 300 dolarjev na noč. Si pa 24 ur na dan varovan. V času, ko sem bil jaz tam, nas sicer niso napadli, a kakšen mesec po mojem odhodu se je zgodil napad, v katerem pa ni bil poškodovan nihče v tem oporišču. Ubiti so bili civilisti zunaj zidov utrdbe, ker so napadalci pripeljali ne vem koliko ton eksploziva, in pa stražarji, Gurke iz Nepala. Kako je zdaj pod talibani ne vem, bi pa zelo rad šel, da vidim na lastne oči.

Med mednarodnimi organizacijami so na vas najslabši vtis naredili Združeni narodi. Zakaj?

Veliko primerov je, zakaj. Prvi je Srebrenica. Med vojno sem bil v Bosni in Hercegovini, vem, kaj je tam zagrešil nizozemski kontingent – če ne bi bilo teh Nizozemcev, bi bilo 8000 ljudi morda še živih. Združeni narodi so samozadostni in imajo ogromna sredstva. Ko sem prišel v Kongo, je bilo tam 50 belih džipov z oznakami ZN, ki jih skoraj nihče ni uporabljal. Zgradili so si vojaško oporišče z igriščem za košarko, z bazenom, s klimatiziranimi nastanitvami, menzo kot v hotelu. Ko pa je prišlo do katastrofe in spopadov, so Združeni narodi pospravili in odšli. Češ nismo tu, da bi se borili, mi le razdvajamo sprte strani. Pa kako boš razdvajal dva, ki nočeta biti narazen? Zakaj imaš sploh puško. Pa reci, da si mirovnik in poskušaj na miren način prepričati obe strani, da se ne pobijeta. ZN imajo ogromno enot, orožja in opreme, vrhunsko tehnologijo in luksuz. Mi smo v Kongu jedli taka kosila, kot so na jedilnikih hotelov v Ljubljani. A ko postane vroče, ZN pobegnejo. Enako je bilo v Srebrenici. To me pa zelo moti.

Sami ste ogromno prepotovali – je za fotografa nujno, da gre v svet in svoj objektiv uperi v čim več »tarč«.

Ne, lepe zgodbe so tudi pri nas doma. Jaz sem dve svoji najodmevnejši zgodbi naredil v Sloveniji, z arheološkimi najdbami na Ljubljanskem barju in z jamskim hroščem Anophthalmus hitleri. Zgodba o slednjem je šla po vsem svetu, ker je edina žival ali celo rastlina, ki je dobila ime po Adolfu Hitlerju. Po objavi mojega članka so neonacisti v muzeju v Münchnu razbili vitrino in pokradli razstavljene primerke. Kot reporter moraš potovati, jaz nisem toliko fotograf, bolj sem reporter. Zdaj nisem več v taki meri kot sem bil včasih, ko sem živel v Parizu in Švici – to so bila tedaj zlata leta fotožurnalizma, ne samo moja zlata leta. Komaj sem prišel domov z neke naloge, malo zadihal in šel dvakrat na večerjo, že sem dobil ponudbo, da grem spet nekam. In sem šel.

Mi smo takrat ogromno prepotovali in videli, tega danes skoraj ni več. Fotožurnalizem se je namreč tudi globaliziral. Lokalni fotografi so dobri, odlični, velikokrat tudi boljši od nas. Lažje, hitreje je priti do znanja in dobre opreme, tudi število fotografov je precej večje, kar pomeni, da je več zelo dobrih, zato je lažje priti do izvrstnih fotografij lokalnih fotografov. Na žalost veliko fotoagencij danes razmišlja drugače kot včasih. Zakaj bi taka agencija poslala svojega fotografa, ki je dražji, pa še bolj zoprno je, če se mu kaj zgodi, če lahko najame lokalnega fotografa? Če nekega Francoza ubijejo, je čisto nekaj drugega, kot če ubijejo lokalnega fotografa, na primer Arabca. Pa je bil morda slednji boljši, a veliko večja drama je ob smrti zahodnjaka. Lokalni fotografi so za agencije pogrešljivi, tudi cenejši so in manj slabe publicitete dobijo agencije, če se jim kaj zgodi. Noben tak fotograf pa ne bo zavrnil ponudbe dela za mednarodno agencijo. Sliši se grozno, a taka je pač realnost.

Koliko kot fotograf čutite umiranje tiskanih medijev?

Zelo. Mene imajo za fotografa, kar sicer sem, tudi živim izključno od fotografije, a to ne pomeni prodaje fotografij. Zame je popolnoma neprofitno iti nekaj fotografirat in nato prodajati fotografije. Zelo redki v Sloveniji so, ki jim to uspeva, Matjaž Krivic je eden takih, a on prodaja v tujino, ker je tako dober. Letni odstotek mojih prihodkov od čiste prodaje fotografij je mogoče pet odstotkov, nikakor ne deset. Moj osnovni posel so predavanja, tečaji, delavnice, predavam tudi na treh fakultetah, se urednik fotografije. Tako se mi nabere. Je pa še ta zanka, da moram ves čas fotografirati, da imam material za predavanja, in dostikrat investiram veliko denarja v kakšno pot, nato pa razmišljam, ali bom iz tega s predavanji in objavami zaslužil dovolj, da se mi bo vse to splačalo. Med korono so me spraševali, ali imam kaj novega, pa nisem imel. Dvakrat te še vprašajo, tretjič so raje tiho. Delam tudi za podjetja, za tri računalniške firme pripravljam predavanja, tečaje, delavnice in podobno na raznih dogodkih. To je moj glavni posel, ki ga lahko opravljam, ker imam ime. Zmeraj pravim, da sem zagotovo najbolj znani slovenski fotograf, a zagotovo nisem najboljši. Veliko jih je boljših od mene, a še čakajo, ali jim bo uspelo. Zaradi svoje prepoznavnosti imam tudi višjo ceno.

Pred meseci sta ne družbenih omrežjih objavili posnetek cerkvice na Jamniku in se v zapisu zraven skoraj opravičili, da ste šli fotografirat enega najpogosteje fotografiranih prizorov v Sloveniji. Kaj je narobe, če ovekovečimo nekaj, kar so že drugi pred nami – tudi če ne naredimo boljšega posnetka?

(smeh) Po Jamniku sem še fotografirat cerkvico na Blejskem otoku. Jaz si to brez slabe vesti lahko privoščim, saj se mi ni treba več dokazovati. Drugi fotografi so tam naredili dosti boljše posnetke, jaz sem šel tja le zato, da te oguljene motive tudi sam enkrat fotografiram. Vem, da sem to naredil slabše od marsikoga in sem to tudi napisal. A že zaradi svojega posla moram biti prisoten na facebooku, moram objavljati in se tudi včasih ponorčevati iz sebe. Pred nekaj leti sem s tem začel. Ko sem včasih razpisoval tečaje ali objavljal oglase za svoje storitve, sem dobil peščico odzivov. Danes po objavi na facebooku jih je krepko več. Ne bom rekel, da nimam veselja pisati, malo se tudi šalim, a v ozadju je vselej zavedanje, da imam 20.000 sledilcev, in to je velika baza potencialnih kupcev in naročnikov.

Zakaj pa se niste podobno angažirali na instagramu, ki velja za bolj fotografsko omrežje?

Na živce mi gredo instantne objave s telefonom. Jaz sem tak, da moram prej dobro pogledati fotografijo na velikem ekranu, jo oceniti, obdelati, selekcionirati, in jo mogoče tudi zavrniti. Pri instagramu pa si ves čas na telefonu, ki ga jaz sovražim. Na dan in na teden moraš imeti ne vem koliko objav, da pridobivaš nove sledilce.

Kaj je z Antarktiko, o kateri že dolgo sanjate?

Z največjim veseljem bi šel, a ni denarja.

Koliko pa bi stal obisk Antarktike?

Okoli 30.000 evrov, če bi šel z ladjo, ki bi se ustavljala na zanimivih krajih.

Vesolje?

Tudi z največjim veseljem, a tega ne bom dočakal.

Čeprav se zdaj začenja vesoljski turizem?

Ki pa cenovno še ni dostopen.

Kaj pa če vam Jeff Bezos ali Elon Musk ponudita zastonj let v vesolje?

Takoj. A tega še dolgo ne bo. Za tistih nekaj izbrancev z veliko denarja je to. Ni sicer to prav ekološka zadeva, da pokuriš na tisoče ton goriva samo zato, da prideš v orbito, pogledaš dol, rečeš »super je«, in greš nazaj dol. To ne bi bilo čisto moralno, in če bi dobil tako ponudbo, bi zelo razmislil in na koncu najbrž zavrnil. Prejle sem sicer na hitro rekel takoj, ker si to zelo želim, a iz ekoloških razlogov, a zaradi velikih razlik v bogastvu prebivalstva pravzaprav zares ne bi šel. Ne moreš nekaj govoriti in tudi tako misliti, na koncu, ko se ti ponudi priložnost, pa narediš ravno nasprotno. Zato pa smo tam, kjer smo. Ko nekaj takega pride do tebe in se moraš odločiti ali zase ali za druge, se na žalost vedno odločimo zase. Zato je voda na Kornatih tako motna, ker pač hočemo jesti brancine.

Kakšen ribe pa jeste na Kornatih? Tiste iz ribogojnice imate pred nosom.

Sam jih ujamem. To je čisto nekaj drugega. Gre za eno ribo, morda dve ali tri, ne pa masovni izlov z vsemi sredstvi. Jaz ribo očistim, mačkom dam drobovino, iz glave in plavuti skuham juho in dam nazadnje kosti spet mačkom, ki so zelo zadovoljni. Preostali del ribe pa pojem sam. To je totalna poraba enega produkta, ne pa tisto, ko gre kočar lovit škampe in ujame pet škampov za prodajo in tri tone mladic drugih rib, ki jih mrtve vrže nazaj v morje. Poleg tega pa imajo moje ribe vse možnosti, da mi pobegnejo, in tudi mi. (smeh)

Kako daleč ste osebno pripravljeni iti za dobro fotografijo? Postavili ste se v nekaj situacij, ko je bilo za vas vse prej kot varno, denimo reportaže iz Gaze, Afganistana, Kolumbije, Bosne v času vojne, po drugi strani Andamanov ali Papue Nove Gvineje, kamor ste šli med ljudi, ki imajo zelo drugačne družbene norme?

To rešujem zelo enostavno način in vedno se je obneslo. Neposredni odnos s človekom in dobra volja z nasmehom. Mene so v Kolumbiji ugrabili gverilci Farca, ki je bila tedaj najbolj razvpita teroristična organizacija na svetu. Potem nas je tudi v Kolumbiji na reki, ko smo pluli z ladjo, ustavila neka paravojaška skupina. Ljudje so sredi džungle skakali v vodo in plavali kar nekam, tako so se jih bali. Jaz tega nisem naredil, smejal sem se, jih spraševal, kako se imajo, kaj delajo in podobno. In je šlo brez težav. Če imam kdaj težave zaradi fotografiranja, začnem govoriti slovensko in se smejati.

Naredite se neumnega.

Da. Vidijo, da si tujec, ki govori njim nerazumljiv jezik, pa prijazen si. Lahko se kaj zalomi, a na srečo se doslej še ni. Z nasmehom rešujem tudi manjše konflikte, ko koga zmoti, ker ga fotografiram. »My friend, no problem,« pravim in se smehljam.

Je bila situacija s Farcom najbolj nevaren trenutek v vaši karieri?

Najbolj nevarne situacije so bile vselej v avtu. V Afganistanu smo se skoraj zvrnili v prepad, ker je bil voznik kreten. Ustavili smo se na strehi malo stran od roba prepada brez ograje. Samo zato, ker se je vozniku mudilo domov.

BIOGRAFIJA

Arne Hodalič se je rodil 10. julija 1955 v Ljubljani, kjer je tudi odraščal in se šolal: po končani poljanski gimnaziji je študiral na biotehniški fakulteti in leta 1980 prejel diplomo profesorja biologije. Še pred tem se je začel ukvarjati s fotografijo, sprva ljubiteljsko, nato tudi profesionalno. Leta 1988 sta s prijateljem fotografom Bojanom Brecljem odšla v Indijo in plula po Gangesu – fotografije s te poti so Hodaliču odprle številna vrata tudi v tujini. V naslednjih treh desetletjih je delal po vsem svetu, zaradi sodelovanja s tujimi mediji je več let živel v Švici in Parizu. V Bosni in Hercegovini je deloval kot vojni reporter, svoje reportažno delo je spojil tudi s potapljaštvom in jamarstvom, zaradi česar je dobil priložnost sodelovati pri številnih arheoloških raziskavah. Predaval je na slovenskih in tujih šolah, med drugim tudi na fakulteti za družbene vede in Akademiji umetnosti, leta 2006 pa postal urednik fotografije slovenske izdaje revije National Geographic.