Do odkritja so raziskovalci prišli z analizo lidarskih posnetkov obsežnega območja vzdolž južne obale Mehiškega zaliva. Predstojnik Inštituta za antropološke in prostorske študije ZRC SAZU Ivan Šprajc je v sodelovanju s stanovskim kolegom Takešijem Inomato z Univerze v Arizoni odkril, da zahtevam po določeni orientiranosti ustrezajo tudi številni objekti s tega območja, ki so bili zgrajeni približno med leti 1100 in 750 pred našim štetjem in predstavljajo najzgodnejšo monumentalno arhitekturo v Mezoameriki.
Orientacije, ki prevladujejo, se nanašajo na Sončeve položaje na horizontu in so omogočale rabo opazovalnih koledarjev, katerih struktura nedvoumno razodeva povezavo s formalnim koledarjem, zlasti z 260-dnevnim ciklom. Ta edinstveni časovni razpon je kulturi morda pomagal pri odločitvah, povezanih s kmetijstvom, religijo, politiko in drugimi področji.
Najstarejši doslej znani napisi s koledarskimi in astronomskimi podatki so iz zadnjih stoletij pred našim štetjem, rezultati te raziskave pa postavljajo izvor koledarja in začetke natančnih opazovanj periodičnih nebesnih pojavov v vsaj tisoč let zgodnejši čas. Izsledke svojih analiz sta zgoraj omenjena raziskovalca v sodelovanju s tretjim, Anthonyjem F. Avenijem z Univerze Colgate v ameriški državi New York, objavila v ugledni znanstveni reviji Science Advances. Prvi avtor objave je Šprajc, ki je tudi zaslužen za odkritje.
Majevski koledar velja za enega najstarejših, pripadniki mezoameriških civilizacij, predvsem Maji, pa za izjemno dobro podkovane v astronomiji. Že nekaj časa je tudi znano, da so v obdobju predšpanskih civilizacij na območju Mezoamerike večino pomembnih civilnih in ritualnih objektov zgradili tako, da so bili usmerjeni proti Sončevemu vzhodu ali zahodu na določene dneve, ki so bili obredno pomembni v poljedelskem ciklu.
Veda, ki se ukvarja s proučevanjem orientacije objektov, se imenuje arheoastronomija in Ivan Šprajc, predstojnik Inštituta za prostorske in antropološke študije ZRC SAZU, je eden vodilnih predstavnikov te vede ne le v Sloveniji, temveč tudi v svetu. Kot arheolog raziskovalno deluje predvsem na mehiškem polotoku Jukatan, in sicer doslej v njegovi s težko prehodno džunglo porasli notranjosti.
Sprva so si na terenu tam pomagali z letalskimi fotografijami, zadnjih nekaj let pa so jim v neprecenljivo pomoč lidarski posnetki, ki prikažejo obliko reliefa pod rastjem in raziskovalcem tako omogočijo veliko bolj učinkovito odkrivanje arheoloških najdišč majevske civilizacije. Lidar jim raziskovanje precej olajša, a kot pravi Šprajc, je "mačeta še vedno potrebna". Večina večjih in manjših naselbin, ki jih je Šprajc tako odkril na območju biosfere Calakmul, je živela nekako v času t. i. klasične dobe (200 - 900 našega štetja). Velika večina jih je tudi potrjevala tezo o njihovi astronomski orientiranosti, so še zapisali na ZRC SAZU.
Povezava na članek v reviji Science Advances: http://www.science.org/doi/10.1126/sciadv.abq7675