V marsičem jo celo preseže. Ne zato, ker ima na televiziji na voljo več časa, ampak zato, ker s tem časom počne nekaj, kar je v tej galaksiji redkost: gradi svet, ki se zdi boleče resničen, politično prepoznaven in čustveno verodostojen.

Namesto mitologije in spektakla daje prednost ljudem, njihovim strahovom, kompromisom in težkim moralnim odločitvam. Je dokaz, da lahko franšiza, obremenjena z nostalgijo, ponovno najde srce in intelekt. 

Zgodba sledi Cassianu Andorju (Diego Luna), liku, ki smo ga spoznali v filmu Rogue One, televizija pa pove zgodbo o izvoru uporniškega vohuna. Vendar serija kmalu pokaže, da ni namenjena le njemu. Andor je fascinanten, ranljiv, iznajdljiv borec, a paradoksalno sploh ni najbolj zanimiv lik v lastni seriji.

Ta čast pripada množici izjemnih stranskih likov: hladni, brutalni tajni policistki Dedri Meero, tragikomičnemu fanatiku Syrilu Karnu (Kyle Soller), uporniškemu idealistu Luthenu Raelu (Stellan Skarsgård) in senatorki Mon Mothmi (Genevieve O'Reilly), ki ponudi enega najboljših prikazov upora proti tiraniji v televizijski fikciji.

Skupaj ustvarjajo bogat mozaik, ki razkrije, kako se ljudje – prostovoljno ali iz strahu – uklanjajo oblastem, ki obljubljajo red, a gradijo represijo.

Andor je tako v svojem bistvu zgodba o vzponu fašizma: o tem, kako se režimi rojevajo iz apatije, birokratske brezbrižnosti in majhnih korakov, ki jih ljudje spregledajo ali opravičijo. To ji daje ostro, skoraj dokumentarno aktualnost.

Serija s precizno režijo in scenarijem Tonyja Gilroya pokaže, kako se totalitarizem razrašča ne skozi spektakel, temveč prek vsakodnevnih pritiskov, pomanjkanja kisika in drobljenja svobode.

V produkcijskem smislu je Andor impresiven: premišljena scenografija, surova estetika in nadzorovana napetost ga postavljajo med najbolj sofisticirane televizijske dosežke zadnjih let. Gre za redko zgodbo iz Vojne zvezd, ki deluje, kot da bi jo posneli za odrasle – ne cinično, ampak odgovorno.