Afera Raay-Zorjan: razgaljeno umazano ozadje slovenske glasbe

Mediji so se namreč ob zapletu Raay-Zorjan, ki se je nato končal s poravnavo, dotaknili vsega mogočega: od zaslužkov, ki jih prejemajo nekateri popularni slovenski glasbeniki, do domnevnih sporov med kolektivnimi organizacijami za zaščito avtorskih pravic in vse manjšega deleža slovenske glasbe na radijskih postajah, ki je bil že pred leti predmet razprav na zakonodajni ravni.

Vodja založbe Nika Darjo Rot ob tem poudarja, da je treba ločevati med pojmi, kot so glasbeni producent, založnik, proizvajalec fonograma, avtor in izvajalec.

"Raay je glasbeni producent in avtor, Nika Zorjan je izvajalka in avtorica, med njima najverjetneje nista bili sklenjeni ne fonogramska ne založniška pogodba, temveč producentska pogodba, ki je obema omogočila skupno grajenje izvajalke Nike Zorjan, zato mešanje zadeve Raay-Zorjan z založniki in proizvajalci fonogramov ni najboljši oris dogajanja. Gre za popolnoma ločene in zelo različne odnose," je komentiral za STA.

Avtorske pravice v glasbi kompleksna tema

Podobnega mnenja je tudi vodja ene največjih glasbenih založb v Sloveniji, Goran Lisica - Fox iz Dallas Records: "Čeprav se v nekaterih ekscesnih situacijah morda ne zdi tako, je sistem glasbene produkcije ter glasbenih avtorskih in sorodnih pravic v svetu bolj ali manj urejeno področje."

Regulacija se je začela pred 100 leti, z razvojem tehnologije pa se obstoječi zakoni ustrezno dopolnjujejo. Občasno sicer zaradi hitrega razvoja tehnologije praksa prehiti zakonodajo in se spremembe izvedejo kasneje, vendar pa je osnovna struktura snemanja in izdajanja glasbenih posnetkov v Sloveniji podobna kot v razvitejših državah, tudi zakonodaja na splošno sledi vsem evropskim direktivam.

Ob tem Fox še poudarja, da so glasbene avtorske in sorodne pravice precej kompleksna tema, ki je večina populacije ne razume, zato prihaja do nerazumevanja in vtisa javnosti, da so "glasbeni posli divji zahod".

Za uporabo glasbe v kompleksnih sistemih kolektivno upravljanje edina rešitev

V aferi Raay-Zorjan je šlo za individualni primer, tudi sicer so individualne pogodbe po Foxovih besedah dobra poslovna praksa in Slovenija pri tem v primerjavi z razvitim svetom ni izjema. Na ta način so nastala številna velika glasbena imena, ki bi, če sistem v osnovi ne bi bil dober, že zdavnaj odnehala. Se pa, kot priznava, tudi v glasbi dogajajo deviacije, enako kot na drugih področjih ustvarjanja in poslovanja.

A v kompleksnih sistemih uporabe glasbe, kot so prevozniki, supermarketi, restavracije, plesne šole in prireditve, je kolektivno urejanje pravic po Foxovem mnenju edina rešitev za monetizacijo. V nasprotnem primeru bi posamični izvajalci "morali hoditi od kafiča do kafiča in povsod pobrati po nekaj centov, in tako od Slovenije do Avstralije".

Del tega sistema je tudi digitalni prenos glasbe na splet. V razvitem svetu platforme za pretakanje, kot so Spotify, Deezer, Apple Music in Tidal, prinašajo največji del diskografskih prihodkov tako za glasbene izvajalce in avtorje kot za založnike. V Sloveniji so sicer skupni prihodki s tega naslova še vedno skromni, kar Fox pripisuje temu, da pretočne platforme plačljivo uporablja relativno majhno število prebivalcev.

Kot pojasnjuje Rot, Slovenija pri teh platformah nima težav pri pridobivanju nadomestil za izvajalske pravice, ima pa na tem področju težave pri nadomestilih za avtorske pravice.

"Neurejenost te tematike na primer ovira izplačilo nadomestil izvajalskih pravic na YouTubu in pri uporabi glasbe na omrežjih pod okriljem podjetja Meta. Glasbeni izvajalci in avtorji glasbe v Sloveniji za svoje oglede videospotov na platformi YouTube trenutno ne morejo prejemati nobenih nadomestil, ker je izplačilo nadomestil za izvajalske pravice blokirano z neurejenostjo zadev na strani avtorskih pravic," je povedal Rot.

Opazno favoriziranje določenih izvajalcev

Kolektivno urejanje pravic se uporablja tudi za predvajanje glasbe na radijskih in televizijskih postajah. Izbor glasbe na radiih je sicer odvisen od uredniške politike in kot izpostavlja Rot, je več kot polovica postaj v lasti ene medijske hiše, ki ima že leta enako uredniško politiko: v svojo rotacijo dodajajo zgolj uspešnice z vrha globalnih glasbenih lestvic in mesečno po eno domačo novost.

Tu se skriva odgovor, zakaj je na komercialnih radijskih postajah tako malo domačih skladb, posledično pa so prihodki za veliko večino slovenskih izvajalcev precej skromni. Po Foxovih ocenah je mogoče govoriti o favoriziranju določenih avtorjev ali izvajalcev, tako na radijskih postajah kot pri obračunavanju v kolektivnih organizacijah. Kot dodaja, se takšna odstopanja od pozitivnih praks občasno pojavljajo po vsem svetu, včasih se govori tudi o takšnih situacijah v Sloveniji, a so "obsodbe vredne in jih je treba na vse načine preprečiti".

Na zakonodajni ravni so to pred leti želeli urediti s predlogom t.i. kvot slovenske glasbe, ki bi zagotovile minimalno zastopanost slovenske glasbe v programih radijskih postaj, vendar ta ni zaživel. Za Foxa je takšno stanje "eden od primerov disfunkcije sistema v Sloveniji", ki gre na škodo domačih glasbenih ustvarjalcev in za katerega upa, da bo spremenjen z novim zakonom o medijih. Vso krivdo zanj namreč pripisuje politiki, čeprav ni prepričan, da bo "nova verzija zakona usvojila vse pripombe tistih, ki so najbolj zainteresirani za njegovo izvedbo - slovenskih glasbenikov in njihovih zastopnikov".

Uspešni slovenski glasbeniki tako še vedno največ zaslužijo s koncerti in ne z diskografijo.

Glavno vprašanje je, koliko plačujejo največji

Producent Janez Križaj pa je do trenutne urejenosti avtorskih pravic in javnih predvajanj precej bolj kritičen. Vir "črne teme" je ministrstvo za gospodarstvo, ki je po njegovih besedah uzakonilo poslovno skrivnost poslovodstva in uničilo kolektivno. Vseskozi govorimo o delitvah honorarjev, nihče pa ne govori o stroških. "Zato lahko nekdo za špil v Križankah plača 10.000 evrov avtorskih pravic, nekdo pa 100 evrov, vse pa je poslovna skrivnost," pravi Križaj.

Po njegovem mnenju bi bilo treba upoštevati, da to ni njihov denar, a če stvari niso transparentne, "gre vse po svoje". Za povrh pa se ob spraševanju o tem, kdo je dobil koliko in kakšne stroške si je kdo izplačal, prikriva bistveno vprašanje - koliko bi morali plačati največji, kot so npr. velike trgovske verige. Koliko plačujejo in ali sploh plačujejo nadomestila za uporabo glasbe, tega ne sme vprašati nihče. Manjši uporabniki tako po podatkih, s katerimi je razpolagal pred zadnjo spremembo avtorske zakonodaje, plačujejo več kot večji, kar se mu zdi dodaten razlog za to, da npr. lastnik manjšega lokala ali salona izkazuje slabo voljo do "tistih lopovov na kolektivni organizaciji, ki si delijo stroške", in ne do ministrstva, ki je takšno stanje omogočilo.