»Vprašal sem ga, kako bi želel sodelovati. Rekel je, da do 3. oktobra ostaja na položaju župana, sicer je župan že več kot 18, 19 let, z vmesno kratko prekinitvijo. Upoštevaje, da je rojen v Srbiji in da ima seveda srbsko državljanstvo, ne bi bilo takih tehničnih težav, razen teh drugih. A nam bo veliko pomagal pri Expu, glede tega smo se že dogovorili. On bo ena od ključnih oseb iz tujine, ki nam bodo dodatno pomagale s svojim znanjem. Verjamem, da lahko na nekih prihodnjih volitvah pričakujemo ne samo njegovo verbalno pomoč, ampak tudi več kot to. Želel bi si, da bi bil nekoč on glavni, jaz pa bi mu pomagal, da bi delala skupaj.«

To je izjava srbskega predsednika Aleksandra Vučića o njegovih domnevnih dogovorih z ljubljanskim županom Zoranom Jankovićem na tiskovni konferenci, ko je svojim državljanom sporočil, da bo premier nove srbske vlade Đuro Macuta, priznani zdravnik endokrinolog. Izjava je bila prava medijska bomba. Bomba zaradi predsednikovega omenjanja Jankovića, političnega funkcionarja druge države, ki mu dolgoročno Vučić obljublja celo mesto predsednika Srbije. 

Nihče se ni ukvarjal z novicami o doktorju Macuti, saj je vsakemu, ki se vsaj malo spozna na politiko, jasno, da bo gospod Macuta ali pa kdorkoli drug, ki bi ga imenoval Vučić, samo figura. Figura na šahovnici sedanjega predsednika, proti kateremu že štiri mesece protestira več sto tisoč ljudi po vsej Srbiji. Predsednika, proti kateremu je po raziskavah javnega mnenja že več kot 60 odstotkov ljudi. In to prav zato, ker si je v nasprotju s srbsko ustavo prisvojil vso oblast in so vsi nosilci javnih funkcij v Srbiji samo njegove šahovske figure. Figure, kakršna bo priznani zdravnik, ki nima nobenih izkušenj v politiki, in figura, kakršna bi bil ljubljanski župan, če bi to vlogo sprejel.

Primož Lavre, Boobo

Ko sem to izjavo slišala po televiziji, mi je prišel na misel ameriški film Indecent Proposal, kar pri nas prevajamo kot Nespodobno povabilo. Tam je šlo za intimno raven, tukaj pa za politično. A ta Vučićeva izjava je v resnici nespodobna. Še zlasti, če drži Jankovićeva izjava, da se z Vučićem o tem ni pogovarjal. Zanikal je tudi, da ima srbsko državljanstvo. Nekateri o tem dvomijo, a jaz menim, da bi to lahko bilo res. Nikakor ne bi bilo prvič, da bi srbski predsednik izjavil kaj, kar ni res. Vsekakor pa sta govorila o Expu. In ta ponudba je za Jankovića zagotovo bolj zanimiva.

Kolega Slak je na POP TV vprašal Jankovića, ali ne misli, da mu je njegov prijatelj Vučić s tem naredil medvedjo uslugo. Zoran Janković pa tega ne vidi. Ne vidi tudi manipulacije, ki je za vso stvarjo in še vedno meni, da je ponudba prišla kot veliko priznanje njegovemu delu. O tem, da je Zoran Janković v svojih mandatih iz Ljubljane, ki je bila pred njim provincialno in zaspano mesto, naredil sodobno, urejeno in živahno prestolnico, nikakor ne gre dvomiti.

Uspelo mu je skoraj nemogoče. Ljubljano namreč vodi kot podjetje. Še več. Vodi jo kot nekaj svojega. In tukaj pridemo do skupnega imenovalca z Vučićem. Tudi srbski predsednik vodi Srbijo kot zasebno lastnino. Z eno razliko. Slovenija je v zadnjih 30 letih postala bolj ali manj urejena država. Čeprav še prepočasi, a vendarle deluje sodstvo, deluje policija, deluje ločitev vseh treh vej oblasti. Janković lahko vodi svoje projekte v okviru omejitev tega sistema. In v glavnem gradi infrastrukturo in objekte, ki koristijo ljudem. 

V Srbiji tega ni. Tam je vse stvar vladajoče politike in gradi se zgolj tisto, kar prinaša dobičke in milijonske provizije oblastnikom. Korupcija cveti. Po podatkih Transparency International je lani indeks zaznave korupcije znašal 35 (slovenski indeks je 60), kar je Srbijo uvrstilo na 105. mesto od skupno 180 držav. Na Balkanu je od nje slabša samo BIH in znotraj nje je najslabša Republika Srbska. Zato je v teh državah možno delati, kar hočeš. Zato se gradi brez gradbenih dovoljenj, stolpnice v Beogradu se ugrezajo v prod, padajo nadstreški, zato so slabo zgrajene nove ceste in proge. Ker je treba od vsakega posla usmeriti ogromne provizije v žepe tistih, ki so te posle omogočili.

Janković je pač spreten in uspešen gospodarstvenik, a je žal precej naiven politik. Tudi sam vedno govori, da ni politik. Toda kot župan glavnega mesta to pač je, pa če hoče ali noče. In ne vidi, da njegov prijatelj ni faktor stabilnosti Zahodnega Balkana. Ravno nasprotno. Je pa seveda faktor stabilnosti država Srbija. In o tem govorijo v Bruslju. Srbija je največja država v regiji in od nje je zato odvisna njena stabilnost. Vučić in Dodik sta s programom Srbski svet, ki je nadaljevanje Miloševićeve Velike Srbije, faktor nestabilnosti na Balkanu. Po tridesetih letih miru se je prav pod njima spet dvignil srbski nacionalizem.

In ti ljudje so prijatelji našega župana. Oziroma on misli, da so to res njegovi prijatelji. Tako kot je verjel ženinemu sorodniku Gregorju Virantu, da bo leta 2012 stopil z njim v vladno koalicijo, ko je s Pozitivno Slovenijo močno zmagal na parlamentarnih volitvah. Tako kot je mislil, da so njegovi prijatelji razni Möderndorferji, Bratuškove, Kociprove in drugi njegovi dolgoletni sodelavci, ki so se mu prijazno smehljali, za hrbtom pa so ga rušili in ustanavljali svojo stranko. Tako kot je verjel nekaterim manipulatorjem, ne pa tistim, ki smo že imeli politične izkušnje. Da, te vrstice pišem jaz, ki sem bila članica Jankovićeve stranke in ki sem od blizu spremljala vse to.

Konec koncev pa je podobno zaupal in verjel »prijatelju« Slobodanu Miloševiću tudi ameriški farmacevtski poslovnež Milan Panić. Milošević ga je leta 1992 premamil, da je prišel v Beograd in sprejel mesto predsednika Zvezne republike Jugoslavije. Na njem je ostal le dobro leto, ker je ogrožal Miloševića. Zato mu je ta zvito ponudil še mesto predsednika Republike Srbije. Panić je kandidiral, a ga je izločil prav Milošević. Vučić je bil takrat Miloševićev minister za informiranje.

Zgodovina se ponavlja. Kar se Janezek nauči, to Janez zna.