Ljubljanski nastop Kanadčana Jordana Petersona, največje svetovne intelektualne zvezde ta hip, bo dvoma še nekaj časa odmeval v Sloveniji. V teh dveh tednih od predavanja v nabito polni dvorani Gospodarskega razstavišča v Ljubljani se je v medijih in na družbenih omrežjih zvrstil niz razmišljanj o Petersonu, tudi kritičnih.
Tako je nekatere na desnici, ki se prištevajo med konservativce, Peterson, ki je zaradi polemik z radikalno levico dobil sloves svetovne ikone konservativcev, razočaral, ker je – še zlasti v intervjujih po predavanju – večkrat poudaril, da ni konservativec, ampak klasični liberalec. A to še ni razlog, da bi ga slovenski konservativci zavračali.
Treba je tudi poudariti, da so zgrešena pričakovanja nekaterih v Sloveniji, da je Peterson nekakšen politični mesija, ki bo slovensko desnico, zagrenjeno zaradi dolgotrajnega ždenja v opoziciji, odrešil in jo popeljal k zmagi. Tako smo na tviterju lahko našli misel enega od uporabnikov, ki je pozival Žigo Turka, naj v »težkih in marksistično zmedenih časih« še z nekaj intelektualci ustanovi sredinsko stranko, ki bi jo Peterson javno podprl in bi zajela deset odstotkov volivcev. Težko, da bi Peterson storil kaj takega.
Jordan Peterson je v intervjuju za Reporter Slovenijo glede na svoje nekajdnevne vtise opisal kot lepo deželo z izobraženimi prebivalci in kot državo, ki ima svobodno družbo.
Veliko prahu je sicer dvignila njegova izjava na predavanju, da je prvič v deželi, ki je bila za železno zaveso (zaradi česar si je nakopal jezo jugonostalgikov), a to vsekakor ne pomeni, da ima o sodobni Sloveniji ali o trenutnem stanju demokracije pri nas slabo mnenje. Prav nasprotno, v intervjuju za Reporter je Slovenijo glede na svoje nekajdnevne vtise opisal kot lepo deželo z izobraženimi prebivalci in kot državo, ki ima svobodno družbo.
Je pa na mestu vprašanje, zakaj Slovenija nima svojega lastnega Jordana Petersona. Resnici na ljubo nimajo približka Petersonu niti kakšni bolj številni narodi. Težko je najti nekoga, ki bi združeval osebno karizmo, visoko inteligenco, izjemno načitanost, dar javnega nastopanja ter sposobnost natančnega, razumljivega in logičnega podajanja misli, kot to uspeva Petersonu.
Toda to še ne pomeni, da se slovenska desnica ne bi mogla malo bolj zgledovati po Petersonu. Tudi tako, da bi postala bolj petersonovsko optimistična in se otresla malo preveč zagrenjenega pogleda na svet in Slovenijo. In tudi tako, da tako kot Peterson razmerja med desnico in levico ne bi videla kot manihejski spopad med absolutnim dobrim in absolutnim zlom, ampak kot dialog, ki bi preprečeval skrajnosti na obeh straneh. Mogoče pa je to pot k uspehu.
