Nataša Pirc Musar, odvetnica in kandidatka za predsednico države, je že vrsto let ponosna lastnica malih zverin z velikim srcem – kot pravijo kužkom pasme čivava. Svoje pasje radosti pogosto širi po družbenih omrežjih, februarja lani se je oklicala še za pasjo mamo, ko so se njenima odraslima čivavama skotili mladički. Pirc Musarjeva deli kar precej značajskih lastnosti s svojimi pasjimi ljubljenčki, ki se odražajo v njenem vzkipljivem temperamentu.
Neizmerno uživa, ko s pozicij moči (prej informacijske pooblaščenke, zdaj odvetnice) izreka globe in vlaga tožbe. Pravijo, da je kot buldožer, da rada grozi in nadira ljudi. Vedno in povsod skuša doseči svoj prav, ko gre za njene osebne interese ali interese njenih strank, zna biti predrzna in nepopustljiva. Ni samo inteligentna, je tudi zaletava, ker hitreje govori kot misli, zato se včasih tudi spotakne ali trči ob zid. Glede na osebni značaj bi ji bila bolj pisana na kožo kandidatura za direktorico ženskega zapora na Igu kot za predsednico republike.
Glede na osebni značaj bi ji bila bolj pisana na kožo kandidatura za direktorico ženskega zapora na Igu kot za predsednico republike.
Z nekdanjo TV-voditeljico se že dolgo in dobro poznamo, morda predobro. Po medijski karieri je nekaj časa skrbela za »lik in delo« največjega pidovskega tajkuna Darka Horvata iz Aktive Group. Njen mož Aleš Musar, poslovnež in zdaj šef njenega volilnega štaba, je bil tudi tam, bil je Horvatova desna roka. Reporter in še prej Mag sta bila med redkimi mediji, ki so zadnjih 25 let kritično pisali o stranpoteh slovenske privatizacije, v kateri je na eni strani nekaj posvečenih posameznikov nesramno obogatelo, na drugi pa je ostala množica opeharjenih imetnikov lastninskih certifikatov.
To so bili časi, ko sta obogatela tudi zakonca Musar. To je tudi najbolj temačno obdobje in najbolj šibka točka predsedniške kandidatke, ki za zdaj prepričljivo vodi v javnomnenjskih anketah. Tega se zaveda tudi sama, zato je pohitela z javno objavo svojega in njunega skupnega premoženja. Pa sta Musarjeva res razkrila vse ali morda tudi kaj prikrila? To bo predmet naše nadaljnje novinarske preiskave. Nekdo, ki želi biti moralna avtoriteta, mora imeti najprej sam čiste račune in biti drugim za vzgled.
S Pirc Musarjevo v tej številki objavljamo daljši intervju, ki ga sogovornica presenetljivo začne z besedami, da se zaveda, da daje intervju mediju, katerega uredniška politika ni naklonjena njeni kandidaturi. Drži, tega ne skrivamo. Tudi ne vemo, zakaj bi ji morali biti naklonjeni. Naloga novinarjev je, da vse kandidate za politične funkcije v kampanji kritično obravnavajo, ne pa jim delajo propagando. Pirc Musarjeva si je promocijo vrsto let sistematično gradila prav v medijih, ki so jo nosili po rokah. Ni minili dan, da se ne bi pojavila na televiziji. O vsem je imela svoje mnenje, bila je pravi multipraktik.
Trasirala si je pot do predsedniške kandidature, hkrati pa še promovirala svoje odvetniške storitve, ki so vse prej kot poceni. Vedno je imela polna usta človekovih pravic, a na strani malih ljudi in delavcev je bila le takrat, ko si je njena pisarna obetala kak velik zaslužek. Denimo pri zadnji tožbi zaposlenih proti farmacevtski družbi Lek, ki jim je 20 let napačno obračunavala plače, dolg pa naj bi znašal kar okoli 100 milijonov evrov.
Medije je poskušala diskreditirati preventivno, a s točno določenim namenom. Da nam volivci ne bi verjeli, ko bomo razkrili še kako umazanijo, ki bi preprečila njen zmagoviti pohod na predsedniško palačo.
Nataša Pirc Musar ima do medijev podobno sprevržen odnos kot Janez Janša. Mediji so lahko le v službi propagande, ne pa psi čuvaji, ki zastopajo javni interes. V več odmevnih medijskih zadevah je bila praviloma na strani pripadnikov elit, v njihovem imenu je preganjala novinarje in vlagala tožbe zoper medije, zraven pa še pridigala o novinarski etiki, varovanju osebnih podatkov in zasebnosti. Do nekaterih medijev ima že prav sovražen odnos, še posebej tiste peščice, ki ji na vsakem koraku ne pojemo hvalnic. Ki se jo ne ustrašimo in si drznemo o njej in njenem možu napisati tudi kaj kritičnega.
Z Reporterjem, in še prej z Magom, je bila vedno na bojni nogi, pogosto nam je skušala škodovati. Zato ni presenetljivo, da nas je skušala javno diskreditirati v nedavnem promocijskem intervjuju za Siol. Nas uvrstila med medije, ki so plačani za medijske napade na drugače misleče, ali pa za medijski mir. Ko jo je kolega Nenad Glücks v intervjuju pozval, da navede konkretne podatke, je izdavila samo, da ni prva in edina, ki o tem govori. Ko jo je v nadaljevanju soočil z informacijo, da se je ravno z namenom »kupovanja medijskega miru« njen mož, šef njenega volilnega štaba, na kosilu srečal z enim od vodilnih iz skupine Media 24, ona o tem seveda ne ve nič.
Njene za nas lažnive in žaljive obtožbe so tako ostale na ravni govoric, v stilu »rekla-kazala«, na ravni vaških opravljivk. A Nataši Pirc Musar v tem primeru »ni ušlo«, ni hitreje govorila, kot je mislila. Medije je poskušala diskreditirati preventivno, a s točno določenim namenom. Da nam volivci ne bi verjeli, ko bomo razkrili še kako umazanijo, ki bi preprečila njen zmagoviti pohod na predsedniško palačo.