Kasta sodnikov, med katerimi mnogi še vedno živijo v okostenelih in nedemokratičnih vzorcih iz nekdanjega režima, svojih privilegijev nikakor noče dati iz rok.
Med temi je bil tudi tisti, da se sodnike, čeprav gre za funkcionarje, ki izvajajo sodno oblast, pod nobenim pogojem na sodiščih ne sme fotografirati.
Tako je bilo vse do začetka tega leta, ko je minister za pravosodje Goran Klemenčič sprejel novi sodni red in z njim izredno razburil večino sodnikov, še bolj pa sodnic, ki so tako in tako v večini.
Po novem sodnem redu za novinarsko fotografiranje sodnika pred glavno obravnavo ni več potrebno njegovo soglasje. Novinarji jih imajo pravico fotografirati v sodni dvorani tudi brez njihovega soglasja, enako kot lahko pri delu fotografirajo druge državne funkcionarje – tožilce, poslance, ministre.
Tisti sodniki, ki so pisali izredno slabe neutemeljene sodbe ali so nesprejemljivo dolgo vodili postopke in so ostajali lepo na varnem v slikovni anonimnosti, so nenadoma pred širšo javnostjo (tudi izven sodne dvorane) dobili obraze. Učinek je bil velik: sodniki so bolj pod drobnogledom javnosti, ljudje zdaj tudi vidijo, ne le berejo, kdo sodi v njihovem imenu.
Toda očitno so se pritiski znotraj sodstva zoper bolj odprto obravnavo v medijih stopnjevali, in novopečeni predsednik vrhovnega sodišča Damijan Florjančič je dokazal, da je vreden svojega predhodnika po imenu Branko Masleša. Slednji je pomenil blamažo slovenskega sodstva.
Eno prvih dejanj Florjančiča na novi funkciji je tudi velika blamaža: z represijo se je spravil nad novinarje, ki zgolj opravljamo svoje delo in kritično presojamo sodnike in sodbe, ki jih pišejo. Florjančič je sprejel pravni akt z naslovom Pogoji za pridobitev in odvzem akreditacije novinarjev za poročanje z glavnih obravnav na sodiščih.
Za ponazoritev: od skupaj 13 točk v Pogojih, jih kar sedem opredeljuje sankcije zoper novinarje, če ne bodo ravnali v skladu s Florjančičevimi zahtevami, ki so v veliki meri protipravne! Tako si je med drugim dovolil novinarjem ukazati, v katerih člankih smejo uporabiti fotografije posameznih sodnikov. Ne le to, sodnik lahko od novinarja celo zahteva vpogled v posnetke, če meni, da niso bili posneti v skladu s Pogoji.
Gre za nezaslišan poskus poseganja v avtonomijo dela novinarjev, svobodo izražanja, avtorske pravice (brisanje posnetkov). Za povrh vsega na vrhovnem sodišču na vprašanje, ali je po njihovem konkretno opisano ravnanje, kot smo jim ga predstavili, kršitev Pogojev, odgovarjajo, da »hipotetičnih primerov ne morejo obravnavati«.
Dali so si torej možnost samovoljnega odločanja zoper novinarje, ki jim Florjančič v svojem aktu grozi z odvzemom akreditacije, če se mu ne bodo podredili.