Pravno gledano so stvari jasne, saj je zakonodajno-pravna služba državnega zbora Levico uvrstila med koalicijske stranke. Ker je z vladno peterico podpisala sporazum o projektnem partnerstvu, je ni mogoče šteti za opozicijo.
Skladno s tem sporazumom se bo mandatar Marjan Šarec z Levico usklajeval pred vložitvijo liste kandidatov za ministre v državni zbor in pri pripravi proračuna. Hkrati se bo z vlado redno sestajala in razpravljala o projektnem sodelovanju. Čeprav ne bo imela ministrov, je njena vloga bolj podobna koalicijski kot opozicijski stranki.
Toda Levica se podobno kot Šarčeva peterica požvižga na mnenje zakonodajno-pravne službe in ustavnih pravnikov, ki temu mnenju pritrjujejo, kar veliko pove o tem, kako ta politična druščina v resnici spoštuje pravno državo. S pomočjo petih vladnih strank skuša Levica izsiliti položaj opozicije in preglasovati opozicijo.
Tako je pri oblikovanju parlamentarnih delovnih teles skušala opoziciji odvzeti pravico do večine v obeh nadzornih komisijah – za nadzor nad proračunom in nad tajnimi službami. Če bi v obeh komisijah Levica imela odločilni glas, potem bi opoziciji onemogočila nadzorno vlogo v parlamentu. V tem primeru vse tri opozicijske stranke niso hotele imenovati svojih članov, zadeva pa bi se verjetno reševala na ustavnem sodišču. Toda na srečo je pri koalicijskih strankah prevladala zdrava pamet.
V svojih razpravah poslanci Levice skorajda ne napadajo svojih projektnih partnerskih strank, saj ves svoj gnev usmerjajo na opozicijo.
Ravnanje Levice v zadnjem sklicu državnega zbora kaže, da je bolj v opoziciji do SDS, NSI in SNS kot do vladnih strank. V svojih razpravah poslanci Levice skorajda ne napadajo svojih projektnih partnerskih strank, saj ves svoj gnev usmerjajo na opozicijo. Ne le SDS, tudi NSI je njihova glavna tarča. V zadnjem času skušajo diskvalificirati bivšega predsednika DZ Mateja Tonina, ki Levici ni hotel priznati statusa opozicije.
Tako mu vodja poslanske skupine Matej T. Vatovec očita, da je skušal z mini plačno reformo v državnem zboru povečati poslanske privilegije. Dejansko pa gre za predlog, da bi bili bolj obremenjeni poslanci plačani več od tistih, ki komajda prihajajo na seje. Pri predlogih so sodelovale vse poslanske skupine razen Levice. Morda se bojijo za lastne plače. Vatovec ima kot vodja poslanske skupine eno najvišjih plač – 4557 evrov bruto, Violeta Tomić, ki je hotela pred vstopom v parlament spraviti poslance na minimalne plače, pa 4152 evrov bruto.
Najbolj se seveda treseta Luka Mesec in Miha Kordiš, ki prejmeta po 3698 evrov bruto, saj sta očitno med najmanj delavnimi poslanci.