Kot ljubitelj zbranih del Milana Kučana naj izrazim primerno količino zadovoljstva, ker sem lahko finančno prispeval h kampanji oz. reklamiranju njegove avtorizirane biografije Prvi predsednik. Javna hiša je namreč prvemu predsedniku omogočila 80-odstotni popust za oglaševanje, kar je po svoje škandalozno, saj si človek njegovega kalibra zasluži najmanj 150-odstotni popust. Kar pomeni, da bi javna hiša v našem imenu Kučanu morala še kaj plačati, da ga lahko oglašuje, ker je to posebna čast. To me osrečuje, ker jaz bi Kučanu dal tudi kak kilovat ali dva, ne samo elektroprispevek.
Gre namreč za izjemno pronicljivo in duhovito reklamo (ki je tudi nastala iz elektropriključka), v kateri Kučan v črno-beli verziji na letalu pripoveduje, da je vedno, ko se je peljal v Beograd, s seboj nesel velik kamen. Zakaj kamen, zaradi ustrezne reklamne napetosti ne pojasni, lahko pa je šlo za kamen v hrbet, ki ga je Kučan vedno nosil s seboj in v svoji politični karieri večkrat uspešno uporabil (zadeva prijatelj Kavčič na primer). Štefka pa v reklami doda, da ni vedela, ali se bo vrnil nazaj ali ne. To je dramaturški suspenz, ki v resnici govori o Kučanovem herojstvu, čeprav še vedno ni jasno, čemu se je vedno vrnil nazaj. Več bi vedel povedati Slobodan Milošević, a je mrtev, pa tudi general Veljko Kadijević o tem veliko ve – a je tudi mrtev. O tem veliko ve tudi zadnji predsednik jugoslovanske vlade Ante Marković – a glej, vraga, tudi on je mrtev. Celo Drty veliko ve, a je tudi mrtev. Kar je za Kučanovo biografsko čistost primerno. Mrtvi namreč ne govorijo.
K učinkoviti promociji Kučanove biografije je prispevala tudi Ksenija Horvat Lombergar, čeprav sem pogovor nehal gledati tisti trenutek, ko je rekla, da je Kučan en tak mehak človek, pravzaprav neškodljiv človeček, ki nikomur nič noče, saj so me oblile solze sreče in nisem več videl na ekran. Kučan je res dobrosrčen človek, ki ni nikomur ničesar storil razen Janezu Janši, kar je pa logično – če ga je dal zapreti in v kremplje jugoarmade in je izbruhnila afera JBTZ. In je pozneje, po pripovedovanju dvornega obrekovalca in Kučanovega prijatelja Lucuja, atija Grege Repovža, organiziral še veliki pok, ki se mu reče afera Patria. Kučan je v miroljubnem slogu sodeloval tudi pri političnem obglavljanju prijatelja Staneta Kavčiča, kar je izpeljal humano, saj Kavčiča niso likvidirali. Še več, dobri Kučan, ki je bil pač po službeni dolžnosti in za plačo prisiljen Kavčiča udbovsko zasledovati in mu prisluškovati, je šel celo na njegov pogreb. O tem domobranci in klerikalci širijo svojo verzijo – namreč da je Kučan šel pogledat, ali je človek res mrtev, da ne bi po naključju kdaj še česa o Milanu povedal. Česar pa osebno ne verjamem, ker gre za dobrega človeka iz Prekmurja in napol protestanta, kot je povedal. Zelo rad je Kučan napadal tudi Edvarda Kocbeka, ker je tip izdal vse naše vrednote, ko je v javnost spravil povojne poboje. Kučanova milost se tudi tu izkaže, ko Kocbeku v Tivoliju postavijo spomenik, in ni bil proti.
Srečen sem tudi, ker sem vsaj toliko vztrajal pri briljantnosti intervjuja Horvat Lombergarjeve, da sem slišal, ko je moj Milan Kučan rekel, da je vse življenje delal transparentno, kar drži skoraj stoodstotno – izjema je njegovo netransparentno delovanja v korist KOS – vojaško-obveščevalne službe, kjer je imel »nickname« Plavi. Kar je po svoje logično, saj agent ne more delovati transparentno, ker potem ni agent, ampak šalabajzer. Čisto javno Kučan tudi ni mogel delovati kot šef Udbe in pozneje Službe državne varnosti, ker potem to ne bi bil več šef tajne službe, ampak šalabajzer. Tudi kot šef partije ni bil ravno transparenten, ker je vrh partije imel svoje državne skrivnosti, ki so se objavljale v tajnem Uradnem listu. To je bila res komunistično-udbovska duhovitost: narod je vedel, da so neki zakoni, ki govorijo o nekih kaznivih dejanjih, kje je to in za kaj gre, pa narod ni vedel in je bil še bolj navdušen nad partijo, režimom, Udbo in Kučanom. Za vsak primer.
Milan Kučan tudi ni mogel biti transparenten pred osamosvojitvijo in med njo. Pred osamosvojitvijo je bil proti osamosvojitvi, da se je potem ne glede na kamen lahko vrnil iz Beograda. Večkrat. Med osamosvojitvijo pa tudi ni mogel javno razglašati, da je dal ukaz za razorožitev Teritorialne obrambe, ker je to počenjal kot komunistični humanist in mirovnik. V vseh drugih primerih pa je bil Kučan transparenten.
Pomembno je tudi poudariti, da je Milan Kučan prizadet. To se mu je zgodilo zaradi žičnate ograje na naši meji. On se še spomni, kako je bilo na meji z Madžarsko v petdesetih letih, vendar pa nikdar v svojem partijskem življenju ni mogel transparentno napasti na primer berlinskega zidu, ograje na madžarski meji, ker bi se preveč izpostavil in tvegal politično kariero. To je bil na primer tudi razlog, da se je odrekel prijatelju Kavčiču, ker takrat je šlo za mišjo dlako, pa je še on ne bi odnesel. Ta mišja dlaka je bila na srečo zelo dolga in velika, in Kučan se je je pravočasno oprijel in se rešil. Če tega ne bi storil, ne bi bil prvi predsednik in ne bi imel svoje avtorizirane biografije. Ki tudi ni transparentna, ker kateri osel bi pa pisal neumnosti, nemoralnosti ali kaj podobnega o sebi v svoji biografiji! In zato je tudi vseskozi kot šef partije transparentno molčal o povojnih pobojih.
Če je kaj transparentnega v zvezi s Kučanom, je to, da je njegova biografija debela, lepa, prijazno dolgočasna in nekonfliktna. S tega vidika niso odveč kritike, da je 50 evrov za izvod neprimerno pretiravanje, ker danes lahko transparentne biografije velikih mož in žena svetovne zgodovine kupite za drobiž.
A morebiti tudi ta cena govori o veličini Milana Kučana.
P. S.: New York so pred islamisti pripravljeni braniti mafijci. Naša udbomafija pa brani islamiste.