V življenju sem dobil dve novinarski nagradi. Levo in desno. Levo v gnilem komunizmu, desno v demokraciji. Obe sem dobil pomotoma, na kar sem še posebej ponosen. V bivšem režimu je bilo težko dobiti nagrado, ki se je imenovala po Tonetu Tomšiču. To je bil soprog znamenite Vide Tomšič, ki so ga okupatorji skupaj z njo aretirali, njega pa obsodili na smrt in ustrelili. Zato se je zdelo ustrezno, da se nagrada novinarskega društva poimenuje po njem. Saj je bilo tudi pravo novinarstvo klinično mrtvo. Nagrado so prejemali družbenopolitični delavci v novinarstvu v skladu s hierarhijo: zlata odličja, nagrade za življenjsko delo, Tomšičeve nagrade, nagrade sklada. Zdaj se nagrada imenuje WATCHDOG (tačko dal, piškotka dobil).
Leta 1988, ko je del novinarskega društva že preveval duh demokracije, ortodoksni – torej naši – so pa še vedno vladali, so me prijatelji in kolegi kot provokacijo brez uspeha predlagali za Tomšičevo nagrado, kar je v večinski del društva vneslo nepotreben nemir in ugovore. Nagrado naj bi si prislužil s serijo glos pod skupnim naslovom Trideset stopinj v senci. Bile so nežno protidržavne – ker takrat me je zavedenega preveval duh opozicije – a dovolj, da je bil predlog za nagrado škandalozen.
Za vsak primer so me potem v komisiji ustrezno prekategorizirali in me vrgli v kategorijo sklada z obrazložitvijo, da je bila obrazložitev za mojo nagrado šlampasta, pomanjkljiva in pretirana. Obrazložitev sta med drugim pisali Slava Partlič in Zlata Krašovec. Naj se ve, saj sta me šlampasto kovali v nebo in mi pripisovali pretirane zasluge za tisto, kar naj bi se še zgodilo v SFRJ. In se je, samo komisija DNS za nagrade ni bila tako daljnovidna. Po nagrado sem šel oblečen kot klošar in zato, da protestno nisem stisnil roke Jožetu Smoletu, ki je v imenu široke fronte nagrade podeljeval v veliki skupščinski dvorani. Stari Mitja Ribičič pa mi je pozneje v preddverju rekel: »Veste, tole je pa napaka.« A me niso aretirali.
Potem sem v demokraciji dobil Jurčičevo nagrado po dvajsetih letih njenega obstoja in tik pred propadom. To je zakrivil Jože Možina, ki je, kot vem, od komisije izsilil, da mi nagrado dajo. In so popustili. Pekla me je vest, ker sem morebiti Janezu Markešu odvzel še tretjo možnost, da spet dobi nagrado. In še danes mi ni vseeno. To pa nista moji edini nagradi! V komunizmu sem kot osnovnošolec dobil neko nagrado jugoslovanskih pionirskih iger za pesem Kajuhovi materi, kar je bilo na liniji.
Spomnim se začetka pesmi: Ne bom ti pel o slavnih dneh Kajuha, o soncu res ni treba peti … Zaradi pesmi in nagrade sem bil ob koncu šolskega leta kot odličnjak povabljen na sprejem k županu občine Velenje Nestlu Žganku, kjer se je z nami rokoval komunistični varuh Velenja Franc Leskošek - Luka in nam dal nekaj socialističnih napotkov za življenje, od katerih je bil najbolj originalen oni – učite se. Heroju Luki pač to ni uspelo in je do smrti ostal proletariat v vsakem pogledu.
Potem smo se tudi gasilsko fotografirali. Mimogrede: odličnjak nisem bil, ker sem bil lena baraba. Vzhičen nad narodnim herojem sem fotografijo z ustreznim tekstom poslal v Pionirski list in moj prvi stavek se je glasil: »Zjutraj sem vstal, se umil in počesal …«, kar je pomenljivo, saj so iz šole domov prihajale pripombe, da se ne umivam in ne češem in da to ni v skladu z načeli socialistične šole. Tudi tepežka me ni spreobrnila. Pozneje je ta spis s fotko v imenu svete diskreditacije po 35 letih bil objavljen v Mladini, ker je Ali Žerdin nekaj brskal po arhivih in s tem hotel povedati, da ima kandidat za predsednika SFRJ ustrezne ideološke kvalifikacije. Zato me je potem premagal Drty.
Hočem reči, da so nagrade dvorezen meč. So stvar lobiranj, premislekov, pomislekov, sporov in spopadov, kar smo zdaj videli tudi v aktualnem primeru, ko Leljak je in ni dobil nekega priznanja, ker so se v komisiji verbalno stepli in je potem kolega Boštjan M. Turk v pretresljivi izpovedi o ugrabitvi Meškovega priznanja to sporočil javnosti.
Ker sem pristaš javnega delovanja, mi je žal, da niso najeli Gallusove dvorane Cankarjevega doma, kjer bi se na odru dramatično spopadla Turk in predsednik ZNP Tino Mamić. Z obema me vežejo kar se da prijateljske vezi, zato bi navijal za oba. Kar zadeva Leljaka, je pa res dilema: če mu daš priznanje, si desničarska prasica, če mu ga ne daš, si pa udbovec. Sicer je pa Leljak sam zapisal, da ne potrebuje priznanj, ampak bi raje imel denar za svoje raziskovalno delo.
Načeloma pa se že dolgo ve, da če človek dovolj dolgo živi, dobi celo Prešernovo nagrado. Njena vrednost je velika, kar je spoznala tudi Svetlana Makarovič, ko protestno ni hotela sprejeti priznanja zaradi tega, ker ga je dobil tudi duhovnik, je pa vzela nagrado (denar), ker denar ne smrdi po kleru. Prav prešernovke nam pripovedujejo, da je dolgočasno in brez zveze, če nagrad ne spremljajo zakulisja in pretresi.
Sam se cenim visoko in sem pripravljen sprejeti Nobelovo za književnost. Tistega romana sicer še nisem napisal, a že napoved, da bi ga, me uvršča v ta svetovni vrh. In mi je vseeno, kakšna bodo ob tem zakulisja. Naj v zakulisju tudi ostanejo.
P. S.: Ker je Patria pravnomočno zastarala, po Valu 202 obtoženi ne bodo dobili sodne potrditve nedolžnosti. V normalni pravni državi bi takšne novinarje in urednike odpustili.