Medtem ko nova koalicija brezkompromisno obračunava z dediščino »janšizma«, na drugi strani tudi SDS počne vse mogoče stvari, da bi novi oblasti čim bolj otežila vladanje. Miren prenos oblasti s stiskom rok starega in novega premierja je bil zgolj predstava za javnost, v političnem zakulisju se iz dneva v dan bijejo nove bitke.
Svet je po pandemiji, ki še kar opleta z repom, prav tako na obzorju še ni videti konca vojne v Ukrajini, na robu nove ekonomske recesije. V teh turbulentnih časih je vsekakor bolj udobno biti v opoziciji kot na oblasti. Iti na taborjenje v Lepeno, se povzpenjati na bližnje vršace ali se namakati v mrzi Soči kot se potiti v vladni palači, pa čeprav pod klimo na priporočenih 25 stopinj Celzija.
Janez Janša je opozicije navajen, saj je v zadnjih treh desetletjih samostojne države kot politik tam preživel največ časa. Pozna vse trike, kako sistem deluje. Politične novince, ki so močno zmagali na aprilskih volitvah, so v SDS pričakali na nož že prvi dan, ko se je konstituiral novi državni zbor.
Janez Janša bo na bregu Soče še kar precej časa čakal, da bo po znanem indijanskem pregovoru politično truplo Roberta Goloba priplavalo mimo, če sploh kdaj bo.
Golobova vlada še ni v sedlu niti prvih sto dni, zato ne manjka nerodnosti in napak. Premier v javnosti nastopa morda preveč prostodušno, kar za politika ni vedno plus. Ne povsem premišljene izjave je potrebno pogosto pozneje pojasnjevati. A Robert Golob se kot gonilna sila vladajoče koalicije hitro uči politične obrti in nastopa vse bolj suvereno tako doma kot na tujem. Energetska kriza mu je prav pisana na kožo, strokovno znanje iz energetike mu je pri tem v pomoč. Na premierski položaj je prišel v pravem času.
Ker pa politična moč ni vse, vlada pospešeno prevzema pozicije v državnem gospodarstvu. Odstavlja kadre, ki jih je nastavila prejšnja Janševa vlada, na izpraznjene pozicije pa imenuje svoje zaupnike. Zamenjavam smo in še bomo priča v krovni družbi Slovenski državni holding (SDH), ki upravlja državno premoženje, kot v drugih državnih podjetjih.
Ne samo v energetskih družbah, v kratkem bo prišel na vrsto tudi Telekom Slovenije, ki ga še vedno obvladujejo kadri SDS. Ni še jasno, ali bo na čelu Darsa ostal nekdanji podpredsednik NSI Valentin Hajdinjak. Pri Toninovih si tega zelo želijo, v zameno naj bi v zakulisju ponujali poslanske glasove za nekatere zakonske novele, ki naj bi prišle na dnevni red jeseni.
Marta Kos in Nataša Pirc Musar
V naslednjih mesecih se bo politično ozračje še bolj pregrelo. Znani so že datumi predsedniških in lokalnih volitev, napovedujejo se najmanj trije referendumi, v novembru bodo tudi volitve v državni svet. Prišel bo popravni izpit za Janeza Janšo, ki po bolečem porazu na parlamentarnih volitvah napoveduje zmago tako na predsedniških kot lokalnih volitvah.
Na slednjih sicer veljajo drugačne zakonitosti kot na parlamentarnih, tudi Gibanje Svoboda nima takšne lokalne mreže, kot jo ima SDS, zato je možno, da opozicijska stranka v skupnem seštevku dobi več glasov. Težko pa bo dobila kakega župana v največjih mestnih občinah. Podobno je s funkcijo predsednika republike, pa naj se Anže Logar še tako trudi predstaviti volivcem v vlogi »neodvisnega« kandidata. Največ, kar mu lahko uspe, je uvrstitev v drugi krog, tam pa bo spet nastopil »antijanša« efekt.
Janša in Logar sicer računata tudi na to, da se bosta glavni kandidatki leve sredine Nataša Pirc Musar in Marta Kos v predvolilni kampanji pobili med sabo. Tudi zaradi »babjega ravsa« bi lahko nastale prve razpoke v vladni koaliciji. Predvsem na relaciji SD–Gibanje Svoboda.
Nekaterim »stricem iz ozadja« slovenske levice ni najbolj pogodu, da je Golob dobil tako močno podporo na volitvah, »antijanša« glasovi so se po njihovem preveč koncentrirali pri Gibanju Svoboda. Nejevoljni so zlasti v SD, kjer imajo množico kadrov za najrazličnejše funkcije, a jih je kar precej ostalo praznih rok. Njihove ambicije so namreč veliko večje, kot je bil volilni rezultat. Prav iz logov SD, podobno kot iz ust Milana Kučana v primeru predsedniških kandidatk, prihajajo opozorila, da bi se moral Golob samoomejiti na oblasti.
A da bi Golobova vlada razpadla, podobno kot je Šarčeva, glede na trdna razmerja moči v parlamentu, kjer ima Gibanje Svoboda kar 41 poslancev in lahko v skrajni sili vlada celo samo brez SD in Levice, realno ni pričakovati. Tudi če Golobu drastično upade podpora v javnosti, bo vladna kompozicija, podobno kot v času Mira Cerarja, šla naprej.
Predčasnih volitev še precej časa ne bo, če sploh, pa naj lider SDS v svojih internih krogih še tako napoveduje, da bodo že čez pol leta. Tudi napovedani referendumi se mu lahko na koncu vrnejo kot bumerang, saj v primeru poraza ne bodo destabilizirali vlade. Janša bo na bregu Soče tako še kar precej časa čakal, da bo po znanem indijanskem pregovoru politično truplo Roberta Goloba priplavalo mimo, če sploh kdaj bo.
