Za njim so bile tri parlamentarne volitve, ko je SDS vsakič prehitela ena od strank levo od sredine: leta 2008 Pahorjeva SD, leta 2011 Jankovićeva Pozitivna Slovenija in leta 2014 Cerarjeva SMC. Marjanu Šarcu leta 2018 ni uspel veliki met, da bi premagal Janšo, saj so se glasovi levega volilnega telesa razpršili na več strank. Zmaga SDS je njenemu prvaku utrdila položaj na desnici, postal je njen hegemon.
Zgodba iz leta 2018 se čez štiri tedne, kolikor nas še loči od novih volitev, sodeč po zadnjih raziskavah javnega mnenja, ne utegne ponoviti. Gibanje Svoboda ima drugače od LMŠ pred štirimi leti, danes več možnosti, da premaga SDS. Tega se zelo zaveda tudi Janša, kar kaže njegova intenziteta napadov na Roberta Goloba. Tako neposrednih po tviterju kot posredno po propagandni mašineriji, ki je zapakirana v strankarske medije SDS. A političnega tekmeca Goloba si je ustvaril Janša sam s kadrovskim cunamijem v energetiki, ko dolgoletnemu direktorju državne družbe Gen-I niso podaljšali mandata.
Janši se je v preteklosti že pripetila podobna zgodba, ko je bil z vrha Mercatorja razrešen Zoran Janković, a to ga ni prav nič izučilo. Sla po obvladovanju denarnega toka Gena-I je bila očitno močnejša. Sedanji premier si v zadnjih dveh letih pospešeno utrjuje kapitalske temelje, tudi s pomočjo političnega prijatelja iz Budimpešte. Medtem ko politična moč pride ali odide z volitvami, kapital ostaja. Večje kot je finančno zaledje, večje so možnosti za zmago tudi v političnem boju. Viktor Orban, ki ga Janša v marsičem kopira, je najbolj plastičen dokaz za to.
Ključno vprašanje pa vseeno ostaja – ali je bil Janša res tako politično kratkoviden, ko je šel nad prvega moža Gena-I, ki je pri povprečnem Slovencu sinonim za poceni elektriko? Mar ni mogel vnaprej predvideti, da utegne Robert Golob vstopiti v politiko in postati njegov največji politični konkurent. Relativna zmaga njegove SDS ne bi bila ogrožena, če bi na levici šle na volitve samo stranke KUL, Janša pa bi v tem primeru tudi lažje sestavil novo koalicijo, kot jo bo sedaj. Strankam levega četverčka namreč ni uspelo nagovoriti širšega volilnega telesa, opazneje poseči v bazen neopredeljenih. Golobu, kot kažejo ankete, pa bo to uspelo. Nekaj volivcev bo sicer pobral strankam KUL, a Gibanju Svoboda bodo dali glasove tudi tisti volivci, ki drugače ne bi glasovali za Marjana Šarca, Tanjo Fajon, Luko Mesca in Alenko Bratušek.
V primeru, da SDS na volitvah 24. aprila ne bo dosegla relativne zmage in da bo namesto Janše sestavljal koalicijo Robert Golob, slovensko desnico čaka ura resnice. Kam politično opcijo pripelje hegemonija enega človeka.
Da je na stran Roberta Goloba prestopil osamosvojitelj Tone Krkovič, je bil za Janšo gotovo hud udarec. Hujši, kot je bil prestop Damirja Črnčeca k Marjanu Šarcu. Ta se je pred štirimi leti zgodil po volitvah, saj javnost zanj vse do imenovanja na mesto državnega sekretarja za nacionalno varnost na konstitutivni seji Šarčeve vlade ni vedela. Krkovič pa je Goloba javno podprl že lansko jesen, ko so ga Janševi operativci začeli rušiti z vrha Gena-I. Razlage, da se je Krkovič na Golobovo stran postavil predvsem zaradi denarja, ki ga je prejemal kot uslužbenec Gena-I, so zgolj površinske.
Prepad med Krkovičem in Janšo se je zadnja leta poglabljal, saj se je nekdanji poveljnik Morisa počutil vse bolj odrinjenega, s tem pa tudi ponižanega. Janeza Janšo namreč zadnja leta zanima samo Janez Janša. Za dosego svojega primarnega cilja – priti na oblast, jo čim dlje obdržati, biti predsednik vlade – je pripravljen zavreči tudi najbolj zveste soborce iz osamosvojitvenih dni. Spisek včasih pomembnih članov SDS, s katerimi se je Janša razšel, pa je iz leta v leto daljši.
Zadnja rešilna bilka, da bi še štiri leta sedel na stolu predsednika vlade, za Janšo vse bolj očitno postaja vojna v Ukrajini. Na njegovo pot z vlakom v Kijev in dobesedno noro pobudo, da bi Nato zaprl zračni prostor nad Ukrajino, kar bi lahko sprožilo tretjo svetovno vojno, je treba gledati tudi v luči predvolilne tekme. Janša se domači javnosti, volivcem, skuša prikazati kot pomemben akter na mednarodnem prizorišču. Na vrhu Nata se zdaj slini k Joeju Bidnu, ki ga je še pred poldrugim letom po tviterju razglasil za najbolj šibkega predsednika v zgodovini ZDA. Pri invaziji ruske vojske na Ukrajino pa Janša še naprej sedi na dveh stolih – po eni strani se primerja z Volodimirjem Zelenskim, po drugi pa paktira z Viktorjem Orbanom, ki je med voditelji EU največji zaveznik vojnega zločinca Vladimirja Putina.
V primeru, da SDS na volitvah 24. aprila ne bo dosegla relativne zmage in da bo namesto Janše sestavljal koalicijo Robert Golob, slovensko desnico čaka ura resnice. Kam politično opcijo pripelje hegemonija enega človeka.
