Ob desetletnici spodletelega arbitražnega sporazuma lahko ugotovimo predvsem dvoje. Stvar je v današnjem trenutku izredno težko, če ne nemogoče reševati. Zvezna Udba – v vseh današnjih metamorfozah – je zelo dejavna na območju nekdanje Jugoslavije: predvsem skrbi za to, da bi republike imele med seboj kar največ nerešenih problemov in bile vse na robu eskalacije sovraštva.
Velja tudi opozoriti, da nobena od državnih skupnosti nekdanje države še nima definitivno urejenih meja s sosedo. Hrvaška, Srbija in BiH so na pragu istega procesa, v katerega smo Slovenci in Hrvati že zagrizli. Če za koga velja, da se je oblast iz partije konec 80. let prenesla na zadnjega generalnega sekretarja centralnega komiteja nacionalne organizacije, preko njega pa na podmladek, ki je ideološko enako nazadnjaški, velja to za Srbijo – in Slovenijo.
Srbske interesne skupine, ki jih navdihuje totalitarni vzorec v matici, v Ljubljani vselej dokazujejo svojo moč, zlasti ko je potrebno vrtati v južno sosedo. Tako je bilo leta 2010, tako je bilo aprila 2018 in tako je bilo pred nekaj dnevi, ob Thompsonu. In tako tudi bo, vse dokler osamosvojitvene klavzule ne bodo v celoti uresničene.
KOLUMNA V TISKANI IZDAJI REPORTERJA IN TRAFIKI24
