»Na spletu se je razširila epidemija sovražnega govora … Kazenski zakonik jasno določa, da se javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti kaznuje z zaporom do dveh let. A tožilstvo ravna po svojih pravilih, in avtorji sovražnega govora ostajajo nekaznovani.« Tako je z žarom bojevnice v očeh prejšnji teden voditeljica Tednika na TVS Jelena Aščić začela prispevek o sovražnem govoru, pri čemer je napovedala tudi, da se je generalni državni tožilec Drago Šketa odločil temu narediti konec.
Da, po novem morate dobro premisliti ob premikanju prstov po tipkovnici. Drago Šketa bi vas ob spodbujanju Aščićeve in podobnih jurišnic, ki jih na RTV mrgoli, za zapisane besede napotil kar za dve leti v zapor. Toda kot je pogosto pri uslužbencih tega javnega zavoda, gre spet za zavajanje.
Kazenski zakonik res za kaznivo dejanje javnega spodbujanja sovraštva … določa zaporno kazen, vendar so po zakonu besede, ki naj bi bile sovražne, kaznive izključno, če »je dejanje storjeno na način, ki lahko ogrozi ali moti javni red in mir«.
Nazorno: po dosedanji praksi tožilstvo kazensko ni preganjalo nekoga, ki je na primer na tviterju zapisal, »da je treba vse čefurje pobiti« ali kaj na podobno primitivni ravni. Preganjalo bi ga zgolj, če bi ta njegov zapis spodbudil konkretno nasilno dejanje, uperjeno proti »čefurjem«.
Dosedanja interpretacija tožilstva, ki je bilo zelo zadržano pri uporabi tega 297. člena kazenskega zakonika, je pravilna. Enaka je judikaturi ameriških sodišč in Evropskega sodišča za človekove pravice, na kar opozarja tudi dr. Boštjan M. Zupančič, dolgoletni sodnik na tem sodišču. Če bi začeli ljudi kazensko preganjati samo zaradi besed, četudi sovražnih, ki pa ne povzročijo nobenega konkretnega nasilja ali konkretne priprave nanj, bi bili na dobri poti v totalitarno družbo.
Svoboda izražanja bi postala nevarna, tožilstvo bi imelo na široko odprta vrata za pregon vseh, ki se zdijo oblasti politično nekorektni. A to ni le hipoteza, v komunizmu se je to v Sloveniji dejansko že dogajalo. Tako široka interpretacija kaznivosti bi bila za tožilstvo ob obstoju spletnih družbenih omrežij tudi tehnično povsem neizvedljiva, namesto s pregonom dejanskega kriminala bi se ukvarjali le še s pregonom »sovražnega govora«.
Dodajmo, da lahko vsak, ki se čuti neposredno razžaljenega, obrekovanega ali žrtev žaljive obdolžitve, zoper storilca vloži zasebno kazensko tožbo po 158., 159. ali 160. členu kazenskega zakonika.
Pomenljivo, ravno tiste novinarke in novinarji na RTV Slovenija, ki tako radi vpijejo, da jim oblast že ne bo natikala nagobčnikov, bi jih radi v skladu s težnjami trenutne oblasti in od nje sponzoriranih »nevladnih« organizacij natikali drugim. A tu smo že na področju politikantskega novinarstva.
