Je vino škodljivo ali okrepčilno? Moraš zobati jagode? Morda veliko piti? Ali pa ne? Čim manj soliti? Premalo soli ni zdravo? Čim več balastnih snovi? Manj, ker ni dobro za ...? O svetovalcih praznih nasvetov.
Iz svojih grenkih izkušenj pritrjujem modrosti, da če vabiš, moraš najmanj tri. Pri mizi pa je tako, da od štirih mladih vsaj trije hkrati buljijo v svoj molitvenik. Ni tako lepo okrašen s porecelanastim križem kot mala knjižica petnajst krat deset centimetrov, ta molitvenik moje stare mame iz devetnajstega stoletja. Ona je s palcema, polnima ureznin od lupljenja, držeč molitvenik z obema rokama, drsela s hrapavo kožo med vrsticami, ko je žebrala. Današnji bliskovito »tapkajo« po zaslonu ob mojem gromozanskem začudenju, kako jim uspe z dolgimi nalakiranimi nohti po nekaj milimetrov širokih ikonah. Pogovor poteka v vsem znani mešanici balkanskega novoreka, »ajde«, jasno tudi »kao«, dokler ne prikimajo z »valjda« in končajo z »lep dan«, vmes pa se razumejo, tudi če uporabljajo medmete in enozložnice, »a veš«, »ja«, »mislʼm« – to je tisti polglasnik, ki je nekje med zvočnim e-jem in skoraj nemim polglasnikom, posebej v Ljubljani in po radiu, kjer nihče ne zna pravilno izgovoriti besed, kot so film, Rupel, Merkel – do »a, veš« ... In vsi razen mene vedo, o čem je govor. Više izobraženi seveda lajkajo in autsursajo. In kako razumejo mladi naslov moje tokratne pisarije? Dvomim, da ga. Kakor dvomim, da je kaj koristnega od strokovnjakov za pravilno prehrano in svetovalcev, ki trosijo nasvete po vseh obstoječih medijih, od časnikov, (posebej) »ženskih revij«, radia, televizij, interneta ... So kakor z vremensko napovedjo povezani »nasveti«, kako bo vreme vplivalo na tvojo dušo ali levo koleno. Torej.
Česen je proti raku, čebula proti čiru, rdeče vino je dobro, rdeče meso pa strup. Ribe so zdrave, no, vsaj večina, fast food izzove alzheimerja, manj soli varuje srce, živalska maščoba te ugonobi, konoplja zdravi vse. Nametal sem nekaj vsakodnevnih »nasvetov«, ki krožijo v medijih in so pogosto predmet pogovorov generacije »valjda« in »ajde«, torej ljudi obeh spolov med dvajsetim in štiridesetim letom.
Beroč sestavke o (zdravi) prehrani, z lahkoto odkriješ vedno enako podlago. »Znanstveniki te in te univerze so odkrili«, da na primer »češnje niso dobre le za lovljenje prostih radikalov, ampak da tudi pospešijo presnovo za zmanjšano tveganje kapi in infarkta«. Če gre za visokonakladno revijo, preprosto moraš verjeti. Kajne? Prebral sem na okence nemarno nalepljen članek iz visokonakladnega medija, »da je pozdravil raka s totrovim oljem«, pri čemer je menil, da najbrž sebi, »si pozdravil«. V tej bedariji mazaštva me seveda ne zanima jezikovna nemarnost. Ampak nazaj k profesorjem in nasvetom, ki jih lahko razvrstiš v tri redne sklope. Prvič, govorijo o vsem znanih dejstvih, drugič o nepomembnih rečeh in tretjič o zrcalni podobi naših kolektivnih prehrambnih motenj.
Pod prvič razumem raziskave in »nove dokaze«, da preveč masla ni zdravo in hrana brez sadja enako in da vsakodnevno uživanje prekajenega mesa ali dimljenih rib vodi k zapletom. Drugič – irelevantno – ponazarja odkritje, da se na tisti rjavkasti udarnini jabolk skriva patulin, strup, kakor tudi na dimljeni ribi toxaphen ali karkoli že to je, pri čemer ne oni ne bralci ne pomislijo, da ga ni človeka, ki bi prežvečil toliko omenjene hrane, da bi lahko zbolel. Tretjič pa: kolektivne motnje. Te zadevajo na široko in splošno vse in vsakogar.
Porodi se vprašanje: sem zdrav zato, ker sem v svojem življenju pojedel veliko češenj, ali pa sem zdrav zato, ker se veliko in redno gibljem – len, kot sem, se še kar redno spravim k teku na obronku gozda, pri čemer ne vem, ali zaradi nečimrnosti ali nasvetov, da je gibanje več vredno kot antibiotik, vsaka pilula –, ali pa morda zato, ker se veliko gibljem in pojem na začetku poletja veliko češenj. Imam občasne težave, ker jem le beli kruh in skoraj nikoli polnozrnatega? Pijem dovolj vode? Ker jo pijem samo, kadar sem žejen, se počutim zaradi tega slabo? Ali pa ker rad spijem tudi tri kozarce vina in ne le enega, kot priporočajo? Ali pa mi za zdaj – fotografija izdaja, da nisem generacija »valjda« – gre kot po maslu, ker jem in pijem, kar mi ugaja, torej tudi mastno pečeno svinjsko potrebušino, stejk na žaru in s svojo najdražjo kak večer kozarček viskija? Morda pa sem zdrav, ker sem v redko škripajočem zakonu? Ali pa zato, ker ljubim opero in se lahko cmerim pri Carmen, La Boheme, La Traviati? Psa sem imel. To bo to – za zdravje ...
Ob nasvetih prehrambnih strokovnjakov se človek zdrzne, cinik utrujeno nasmehne: kako resno in z »velikim številom testiranih oseb«, laboratorijskih miši, dokazujejo, da ta ali oni živež, naša vsakdanja hrana, lahko izzove kaj zlega ali kot čudežni koren lečen pomaga proti vsem tegobam. So smešni? Naš zapleteni organizem, naša duševnost, raznolikost genov in okolje so od človeka do človeka različni in odvisni od nikoli preštetih faktorjev. Je moj stric doživel zdrav 94 let, ker nikoli ni kadil in ne pil, jedel nenavadno pogosto solato, ali pa je zato tako dolgo zdrav živel njegov brat, ki je doživel le nekaj mesecev manj, ker je popuhal nešteto cigar, pri devetdesetih večerjal fižolovo solato in govedino v solati, odrekel pa se ni kozarcu, dvema vina in prideloval fižol na svojem vikendu, kar je bilo njegovo edino »gibanje«?
Ne strinjam se s skrajno trditvijo, da je prehrambna svetovalna stroka ugibanje na nizki ravni. Ni pa daleč od tega. Zdajšnji pogled na vino nam marsikaj razkrije v času postne kampanje. Nekaj let smo vsi govorili o »francoskem paradoksu«. Hipoteza je bila, da Francozi, ki zaužijejo daleč največ masla (poznate mojo šalo o treh skrivnostih francoske kuhinje: 1. malso, 2. maslo, 3. puter), mesa in sira, pa te domnevne škodljivce izničijo z rdečim vinom. Paradoks je v tem, da imajo med Evropejci najmanj srčno-žilnih tegob in so manj nagnjeni k debelosti. Tako lepo je, da ni resnično. Potem so »odkrili«, da je najbrž zaradi življenjskega sloga (enako kot danes govorijo o sredozemski »dieti«), da torej maslo, sol, meso, sir in slastne omake niso tako nezdrave, kot menimo. In da je kozarec vina, dva ali več – v nekih merah seveda, ker je v vinu tudi alkohol – zdrav. Zdrav? Gre torej Francozom bolje, ker redno pijejo ob obedu? Ali pa nemara, ker jemljejo življenje lahkotneje? Kdo ve.
VEČ V TISKANI IZDAJI REPORTERJA
