Menim, da so enoletne tirade o tem, kaj naj počne desnica, da bo zajela volilni prostor, ki se ji je izmaknil na zadnjih volitvah, in o tem, kje je danes liberalna sredina, lep dokaz o intelektualni inferiornosti slovenskih »politčnih analitikov«. Najbolj zanimivo vprašanje o konfiguraciji slovenskega političnega trga je namreč drugje, tam, kjer so pospešeni procesi degeneracije na sistemski ravni: na levici.
Skorajda zabavno (če ne bi bilo debilno) je spremljati popolno odsotnost refleksije o tem, da je slovenska levica v zenitu in da jo čaka samo še padec. V tem članku vam bom pokazal, da je levica resda z zadnjimi atomi moči obranila pozicije, ki pa so strukturno tako gnile, da Kučanovega koncepta politične levice nikakor ne morejo več obraniti dolgoročno, kaj šele ponovno stabilizirati kot politični mainstream.
Edina velika ideja slovenske levice te dni je Združena levica. To pa razkriva samo to, da ta politični pol že dolgo ni bil tako silno ideološko izpraznjen, če je vse, kar lahko ponujajo, samo še populizem, retrogradno vzdihovanje, lažna nostalgija in boj proti tujcem (ki v resnici sploh ne vedo, da se kaj tako minornega in nepomembnega, kot je slovenska levica, sploh bojuje proti njim). Menim, da bi levičarske ideologe, svetovalce in kučaniste moralo posebno skrbeti, v kaj degenerira njihov politični pol v smislu ideologije in politične filozofije. Na popotovanju od Drnovškovega gradualizma prek Pahorjeve tretje poti do sedanje Meščeve beloruske poti je očitno prišlo do ekstremne degradacije njihovih političnih idej.
V tako banalnih političnih dimenzijah se je levica sama reducirala na dvoje. Najprej so svoj politični pol odprli za najbolj nesmiselne in logično nekoordinirane profete (berite: izvajajo negativno selekcijo), ki so v resnih političnih situacijah popolnoma dezorientirani in neoperativni (spomnite se afere Veberkom ali pa te dni razumevanja delovanje Sirize), potem pa so začeli na političnem trgu ponujati tako silno populistične ideje, da samo bedakom ni jasno, da nič od ponujenega ne bodo mogli v praksi izpeljati (spomnite se, da je Židan obljubljal, da bo v Bruslju ustavil privatizacijo). V tem kontekstu ni težko postaviti tezo, da je levica v političnem zenitu, ne glede na to, kaj se dogaja na desnici. Ideološko izpraznjen politični pol, temelječ zgolj na populizmu, ne more biti dolgoročna stabilna tvorba. Če je to ideja Milana Kučana, potem ga levičarji čim prej pošljite v zgodovino. Sicer boste z njim vred postali zgodovina.
Najkasneje po propadu Patrie bi moralo rdečim shematorjem postati dokončno jasno, da je z njihovim sodnim instrumentarijem ter »posebnimi pravnimi postopki« nekaj narobe. Če smo realni, se je načrt prenosa skorajda osrednjega dela politične agende slovenske politike na sodstvo, izkazal kot popolni fiasko. Še več, ta obtožnica je pokazala tudi pravno nepismenemu, da, prvič, sodni uzurpatorji ne premorejo niti malo talenta, da bi izpeljali kredibilno konspiracijo. Drugič, napisati obtožnico, ki je slabše argumentirana kot osnovnošolski spis, je prav fantastičen dosežek za karierne pravnike. Tretjič, ali zaradi retardiranosti ali degeneriranosti del sodstva ni sposoben najbolj osnovnih logičnih formulacij in sklepanj, ne vem, je pa to zdaj potrjeno. In če bi bil levičar, bi me po tem fiasku resno skrbelo, ali so levi deli sodnega sistema sploh toliko opismenjeni, da še lahko obranijo katerokoli levo politično agendo (in to je, priznajte, strašljivo spoznanje za rdečo arisokracijo). Desetletja negativne selekcije v sodstvu, kadrovanja bedakov, katerih življenjepis vključuje zgolj diplomo iz prava, in pripadnost pravi rdeči rodbini, to je pripeljalo do točke, na kateri so njegovi kadri popolnoma neoperativni luzerji. Na kratko pravni bedaki. Naj ne dolgovezim, če bi levičarji bili pri sebi in Kučan kaj drugega kot upehani starček, bi morali prvi zahtevati odstavitev Masleše in Ferlinca. Dveh oseb, ki sta slovenski levici obljubljala vse, dostavila pa sta zgolj tretjerazredno vaško komedijo.
Od silnih pidovskih in tajkunskih imperijev v tej državi ni ostalo skorajda ničesar. Ne samo da so razpadali, to se je zgodilo v osupljivo kratkem času. To je resnično talent. Poleg tega so v manj kot dveh desetletjih njihovi glavni akterji učinkovali kot popolni poslovni bedaki. Samo pomislite, kje so danes vsi ti dragulji slovenskega podjetništva, ki jih je Milan Kučan zbral v svojemu Forumu 21? Vsi ti nekoč veliki direktorji danes brez denarja iz paradržavnih bank ne znajo voditi niti lokalne beznice. Neverjetno, kajne? Brez državnega denarja so popolni poslovni papki. Ali pa kot te dni Bojan Petan iz DZS – iščejo poslednje finančne drobtinice po podjetniških smetiščih. Totalna in popolna nekompetentnost. O čem bi morali te dni razmišljati na levici? Morda o tem, da celotnega omrežja nikakor ne more nadomestiti nekaj posameznikov tipa Jamnik in Petrič. Namesto da bi se tako silno ukvarjali z zaustavljanjem privatizacije, bi, če bi bili kolikor toliko pri pameti, začeli razmišljati, kako sestaviti novo mrežo in ali je res dobra ideja, da vse skupaj položijo v roke superdirektorjev, ki si bodo spet zgradili »fascinantni imperij« za kakih ubogih deset let. Ampak tega ne počnejo, zato trdim, da so v zenitu. Če bi bil Kučan res car, bi dojel, da naslednje mreže ne more graditi s poslovnimi bebci. Zenit.
Zato trdim, prvič, da levica z Milanom Kučanom ne more več naprej, ker je ta človek dokazano v zanič politični in shematorski formi in ker je levico transformiral v degenerirano strukturo. Drugič, trdim, da je slovenska levica, ne glede na to, kaj se dogaja na sredini ali na desni, v zenitu, saj temelji njihovih podsistemov gnijejo, ta zenit je povsem neodvisen proces, ki si ga levica noče priznati. Bolj kot si bo levica lagala, da so močni, ker desna životari in ker nas liberalcev ni, globlje bodo padli. In tretjič, negativna selekcija, ki jo je izvajala levica v sodstvu, medijih, politiki in ekonomiji, je začela dajati rezultate, ker pa levica ne želi videti, kaj je kopica trolov, ki so jo vtaknili v institucije te države, naredila, bo po logiki stvari največji del računa plačala sama.
Če ničemur od napisanega niste verjeli, se vprašajte: kaj pa, če neodvisno od vsega vznikne neki Blair-Schröder-Clintonov nostalgični koncept in se na prizorišču pojavi proevropska levica? Brez nacionalizma, spletkarjenja in prepevanja komunističnih himen? Kaj boste pa potem? Kaj pa, če bo nastala politično zrela liberalna stranka, brez vseh nas, političnih bedakov, naivnežev in tretjerazrednežev iz Državljanske liste? Vam bo takrat Luka Mesec reševal imperij? Aja?