Po uboju slovaškega novinarja, ki je razkrival povezave med slovaško politiko in italijanskim organiziranim kriminalom, so slovenski mainstream mediji prižgali svečko in slovenski javnosti pojasnili, kako zelo trpeč je poklic, v katerem delajo in seveda, kako resna stvar so njihovi prispevki, ki naj bi s seboj vedno nosili implicitno grožnjo naboja v glavo.
Večino novinarskih litanij se je zlilo v lik in delo zverinsko umerjenega slovaškega novinarja. Poanta vsega je postalo, kako silno trpijo slovenski mainstream novinarji. In ti novinarji stalno trpijo, svoj čas so sicer trpljenje prelivali v peticije, danes, ko so za peticije preveč sprti, pa se očitno identificirajo z vedno prisotno grožnjo umora. Sam menim prav nasprotno, večino samooklicanih raziskovalnih novinarjev iz mainstream medijev morajo kriminalne združbe celo varovati.
Obstajata dva razloga, zakaj pripadnik združbe organiziranega kriminala v Sloveniji nikoli ne bi vkorakal v recimo gospodarsko redakcijo slovenskega mainsteram medija in prosto streljal po novinarjih. Prvič, prepleta paradržavnega gospodarstva, banksterstva, politike in organiziranega kriminala slovenski novinarji ne preiskujejo. Ne verjamete? Kako je potem mogoče, da je do leta 1990 zgolj Mladina pisala o poslovanju italijanske mafije v portoroški igralnici, po tem letu pa je to zgodbo prevzela izključno Slivnikova četica, ki si je zaradi tega pridobila oznako shizofrenikov, ki povsod vidijo Udbo?
Kako je mogoče, da noben od raziskovalnih novinarjev, ki se danes z ovčjimi pogledi sprašujejo, kaj če jih morda kdo ustreli, ni pregledal poslovnih povezav med slovensko elito in bankami ter Đukanovićevo kriminalno združbo tihotapcev cigaret? Morda za slovenske novinarje ni zanimivo vedeti, zakaj je LHB a g. iz Frankfurta posredovala plačila med italijansko Sacro Corono Unida in črnogorskimi kriminalci in zakaj slovenska policija na te informacije ni reagirala? Ali pa jih ne zanima, kako je mogoče, da je Veselin Barović aka Veskobar, glavni operativec črnogorskega tihotapljenja cigaret, postal poslovni partner serije imenitnih slovenskih podjetnikov? Ali ste morda brali o tem, da je balkanski kralj kokaina Šarić v NLB Beograd pral denar?
Mainstream mediji o vplivu organiziranega kriminala na slovensko paradržavno ekonomijo in politiko enostavno ne poročajo, delajo se, da ta problem ne obstaja in gledajo stran.
Ste brali članke o tem, zakaj policija tega ne preiskuje? Ste mogoče odkrili serijo člankov o tem, kako je NLB Interfinanz s skupino NLB financiral surčinski klan do višine 83 milijonov evrov? Nič od tega niste brali, mainstream mediji o vplivu organiziranega kriminala na slovensko paradržavno ekonomijo in politiko enostavno ne poročajo, delajo se, da ta problem ne obstaja in gledajo stran.
Zakaj bi potem kriminalna združba v tej državi ubila kateregakoli novinarja? Slednji so le zagotovilo, da se o nekaterih zgodbah nikoli ne bo pisalo. Bralce tega komentarja pozivam, da na svetovnem spletu preiščete članke o navedenih primerih. Mislim, da boste, ko boste odkrili, kdo jih je objavljal, do popolnosti razumeli zakaj je kriminalnim združbam v interesu, da slovenski medijski prostor ostane nespremenjen.
Zakaj bi torej kdo ubijal novinarje, ki znajo tako lepo služiti interesom tajkunskega kapitala? Kdo bo potem delal spine, medijsko pobijal poslovne konkurente lastnikov medijev in njihovega omrežja ter izvajal javni mobing nad vsemi tistimi, ki kažejo na brutalne poslovne in politične metode lastnikov slovenskih medijev? Zakaj bi kdorkoli ubil ljudi, ki so ključni element v izgradnji tajkunskih in banksterskih omrežij? Kdo bo potem medijsko zapakiral slovenski javnosti, da gre za menedžerje leta, dobrodelnike, ki šolam podarjajo klavirje, ljudstvu omogočijo pijanke s koncerti ali pa prirejajo večer bralne značke pod senikom?
Pri nas je povsem mogoče, da v medijih objavite stvari, ki lahko zrušijo policijsko preiskavo ali obveščevalno operativno obdelavo. Mogoče je celo, da se oligarhične pošasti dogovorijo s policijo, da v časopisu objavijo lažne informacije, na podlagi katerih se sprožijo preiskave in sodni procesi, ki pripeljejo do nepopravljivih posledic. Interes omrežja in njegovih partnerjev iz vrst organiziranega kriminala je zato v Sloveniji nedvoumen: izbrane »raziskovalne novinarje« iz vrst mainstream medijev je treba razvijati, predvsem z denarjem. Z jebeno veliko denarja.
Čeprav velja, da naj bi bile lažne novice največji problem slovenskih medijev, menim, da to ne drži. Največji problem medijskega prostora je dejstvo, da se nekaterih zgodb enostavno ne razkriva, in to zato, ker so vanje vpleteni gospodarji Slovenije. Posledično nastane neobičajen vakuum, iz katerega naj bi sklepali, da novinarji, ki so sposobni izbrskati, kdo vse so lastniki posameznih offshore podjetij, ki so se zataknila v slovenski tranziciji in kasneje v tajkunskih prevzemih, nikakor ne morejo priti do informacij ali zgodb o tem, kako se je kapitalsko vzpostavila mreža, kdo je njen del in kakšni so načini njenega poslovanja.
Seveda je tu primer NKBM in mafijskega pranja denarja, ki je bil zelo intenzivno obdelan v slovenskih medijih. Toda bodimo iskreni, če ne bi Alešu Haucu pripisovali, da dela pod taktirko predsednika največje desne stranke, tudi o tem ne bi brali, podobno kot nismo brali o Šaričevem pranju denarja, financiranju surčinskega klana in poslovanju s črnogorskimi tihotapci cigaret.
Slovenskih »raziskovalnih novinarjev« iz mainstream medijev zato nima smisla pobijati, organiziran kriminal in banksterji jih morajo varovati, in to bolj kot svoje poslovne sheme. Če bi državljani izvedeli resnico, bi zažgali Ljubljano, tako zelo je boleča resnica o državi, v kateri živimo.
