Transformacija Šarčevega mandatarstva se je trenutno ustavila pri formuli manjšinske vlade s podporo opozicijske Levice. Toda kot vam bom pokazal v nadaljevanju je to enako bedna ideja kot vse, kar je doslej izvedel Šarec. Recimo, da povprečni volivec lahko vidi tisto, kar Šarec ne vidi, in sicer to, da stabilnega sredinskega peterčka, ki bi sestavljal manjšinsko vlado, sploh ni.
Povejmo na glas: tisto, kar Šarec trenutno ima, je eno samo veliko tveganje. V peterčku sta SMC in SD, ki se, in to ni nobena skrivnost, komajda prenašata in pomenita bombo pred eksplozijo. Ne verjamete? Kdo je že razsul Cerarjevo vlado? Prav spor na relaciji SD–SMC. V peterčku je tudi Erjavec z Desusom, ki je resda rad v katerikoli vladi, toda katerokoli vlado tudi z veseljem razbije.
To pa še ni vse, tam nekje zadaj je zdaj še Janković, kar je vedno odlična popotnica, če hočete razbiti vlado, in še bolj odlična, če hočete histerizirati SAB. Bodimo realni, Šarec ima v rokah tempirano bombo, ne pa kohezivne in stabilne povezave s četverico. Povejmo še eno stvar, ki je Šarec ne vidi: podpora Levice iz opozicije dela to stranko bolj pomembno kot vse štiri leve stranke v koaliciji skupaj, in to pomeni še večja tveganja.
In do tega je Šarec pripeljal sam. Naj pojasnim s tistim, kar je bilo razvidno javnosti. Tako z NSI kot z Levico so potekala ne ravno običajna koalicijska pogajanja. Trdim, da sta LMŠ in Šarec nespametno vodila koalicijska pogajanja, saj sta dve ključni stranki dobesedno pobegnili vsakič, ko so se začeli pogovarjati o vsebini. Tudi iz načina pogajanj je očitno, da je Šarec vodil pogajanja tako, da so se vsi morali pogajati in dajati koncesije bodisi NSI bodisi Levici, to je že v načelu SMC, SD, Desus in SAB spremenilo v tretjerazredne koalicijske igralce.
Ko je NSI zavrnila vstop v koalicijo, je Šarec povabil Levico. To je naredil tako, da jim je poslal koalicijsko pogodbo brez tistega, kar so uskladili z NSI. To pa je pogajalski signal, ki pravi tole: SMC, SD, Desus in SAB so za LMŠ enako težki, kot je Levica. Je potem sploh še čudno, da se leve stranke med seboj niso mogle dogovoriti? Bodimo realni, za leve stranke pregrada na meji ni noben problem, prosim, ne trdite, da je Židan tako zagret, da bi lastnoročno sestavljal panelno ograjo na Kolpi ali da Erjavca ta ograja zanima kaj bolj kot parjenje sibirskih volkov.
Kamniški čudež hoče manjšinsko vlado s podporo Levice iz opozicije. To je ultimativno butasto.
Morda res verjamete, da Cerar, ki je v svojem kabinetu gostil Žuniča in se otepal prodaje NLB, prodaje ne bi zaustavil, in to z lahkoto? Ali pa Židan, ki je leta 2015 javno obljubljal, da bo SD v Bruslju zaustavila prodajo NLB? Da bi se četverica ne strinjala z Mescem glede višjih davkov na dobiček in večje minimalne plače? Kateri butelj bi to sploh lahko verjel? Ne, ni šlo za ideološke razlike, ampak za malomarne in nesmiselne pogajalske odločitve kamniškega Drnovška, ki je četverico toliko časa postavljal v podrejen položaj, da so mu, ko je prišlo do točke dogovora, iz koalicije izgnali tako NSI kot Levico. In tega Šarec niti ne vidi in še kar rine dalje.
Kamniški čudež hoče manjšinsko vlado s podporo Levice iz opozicije. To je ultimativno butasto. Prvič, podpora vlade iz opozicije ni tako enostavna in enoznačna, kot se trudijo prikazati mediji. Ne gre samo za to, da bo koalicija z Levico naredila seznam projektov, ki ga bodo izglasovali v državnem zboru. Vlada, in tega Šarec očitno ne razume, potrebuje glasove še za kaj drugega. Zakonov, ki jih pošlje v državni zbor, je ogromno in za vsakega posebej bodo morali prosjačiti Levico in jim obljubljati dodatne koncesije.
Kajti ko bo Levica dojela, da jih Šarec potrebuje vsak dan, celo po večkrat na dan, bodo začeli producirati svoje zakone in jih vlagati, seveda ob pričakovanju, da jim koalicija vrne glasove. To pomeni, da se bo morala najprej uskladiti že zdaj nestabilna koalicija, potem pa bodo vsi sklonjenih glav potrkali na vrata poslanske skupine Levice in trepetali, ali bo Mesec predloge odobril in dal glasove oziroma kaj bo zahteval v povračilo.
Drugič, ko bo ta mehanizem precejkrat ponovljen, bo Mesec postal en tak predsednik vlade v senci, četverica Šarčevih partnerjev pa bo postala tretjerazredna, in to ne bo lepo. Vsakič, ko bodo morali zamenjati svojo podporo in iniciativo za to, da jih Levica podpre, bodo vse bolj nezadovoljno odkrivali, da so v vladi samo še zato, da dvigujejo roke za Šarca in Mesca.
A najbolj bo počilo pri Desusu in SAB, ki sta najmanjša in se bosta morala odpovedati največ za dobrobit takšne koalicije. In tretjič, z Levico v kontrolni poziciji in SD v koaliciji bodo prvi progresivni čudež, drugi pa koristolovski levičarji. Če bo SD hotela politično preživeti, bo morala z Levico tekmovati, nujna posledica tega pa bo, da bodo zadevali ob interese in fevde SMC. To pa je že pot v razpad koalicije.
Šarec nima koalicije, ampak šibko povezavo s štirimi strankami, od katerih se dve bojita ponovnih volitev in tveganja, da izpadeta iz državnega zbora, drugi dve, torej druga in tretja stranka te koalicije, pa sprti do skrajnosti z zgodovino razbitja koalicije 2014–2018. S to nestabilno tvorbo gre zdaj Šarec v manjšinsko vlado, kjer ga čaka neprestano moledovanje Levice za glasove, kar bo vsaj SAB in Desus transformiralo v tretjerazredne koalicijske partnerje.
V tej konstelaciji pa se lahko vžge tudi spor med dvema strankama, ki zajemata iz istega volilnega bazena: koalicijsko SD in opozicijsko Levico. To je doslej najhujši politični amaterizem, ki pa je najverjetneje posledica obsesije nekega mitomana, ki si želi zgolj to, da bi bil, ne glede na vse, predsednik vlade. Bedno, Šarec, res bedno.