Problem minimalne plače ni samo vprašanje premoženjskega stanja tistih, ki so ujeti v tej plačni kategoriji, ampak je hkrati tudi problem brezposelnosti, produktivnosti in javnih financ. Zato tako kompleksnega problema ne gre reševati na hitro. Toda vlada misli, da je prav to mogoče, in to je njena največja napaka. Takšna izbira ekonomske politike, kot bomo še pokazali, ni ravno smiselna, kaj šele da bi bila brez posledic.
Vlada se je, potem ko je prerazdelila, kar je v proračunu bilo za prerazdeliti, brez posebnega pogleda v prihodnost verjetno oddahnila, ker je zaprla tveganje ulice, ki jo običajno prinašajo pogajanja s sindikati, zdaj je na vrsti minimalna plača. Kot je mogoče razumeti iz ravnanja nosilcev ekonomske politike, je naglica, s katero zapira ta problem, dejansko vezana na vprašanje stabilnosti koalicije, oziroma tveganje, ki je povezano z vprašanjem pozicije Levice v vladi. Zakaj je to mogoče tako razumeti? Enostavno zaradi naglice in odsotnosti ključnih premislekov. Navedimo nekaj težav.
Dvig minimalne plače bo morda kratkoročno, z minimalnim premikom, izboljšal premoženjsko stanje prejemnikov, toda dolgoročno še vedno obstaja prekletstvo delovnih mest, ki prinašajo minimalno plačo. Povedano drugače, ključni ukrep bi morala biti nova delovna mesta, ki posameznikom omogočajo, da se rešijo minimalne plače, ne pa da je glavni ukrep majhen dvig te plačne kategorije. Šarčeva vlada enostavno ne more biti resna nosilka ekonomske politike, če njena ideja seže zgolj do drobtinic, ki jih pod prisilo zakona podjetja izplačujejo zaposlenim.
Vlada bi morala biti veliko več od tega, morala bi biti ključni element ureditve poslovnega okolja, vendar tako, da nova delovna mesta lahko nastajajo in da imajo posamezniki izbiro pri zaposlitvi, ne pa da so obsojeni na eno samo in edino delovno mesto. Šarec v tem pogledu deluje, kot da bi čas velike krize prespal in ne bi razumel, da zanič delovna mesta prinašajo zanič življenje, v gospodarskih težavah pa zgolj dolgoročno brezposelnost. O vsem tem iz kabineta predsednika vlade ni slišati ničesar, razen seveda super splošnega nakladanja v smislu debirokratizacije. Če bi kdo v tej vladi lahko razumel, da je minimalna plača predvsem instrument, ki daje alibi v glavnem zanič delodajalcem, bi morda bilo življenje lažje.
Odsotnost premisleka in pomanjkanje spomina pa seže še v eno dimenzijo vprašanja o minimalni plači. Tipično se produktivnost ne more prilagoditi čez noč, tako kot vlada s svojo silo, torej po državnem zboru, lahko uveljavi zakon o minimalni plači. Brez višje produktivnosti pa realno gledano ni višje plače, tudi če to zahteva zakon, kvečjemu bo manj delovnih mest. Posledice takšnega divjanja po gospodarstvu smo lahko videli v času Pahorjeve vlade, ko je prišlo do odpuščanj. Toda k temu ni potrebno še enkrat pristopiti na enak način. Vlada bi lahko minimalno plačo dvigovala na drugačne načine, brez šoka v gospodarstvu.
Šarec v tem pogledu deluje, kot da bi čas velike krize prespal in ne bi razumel, da zanič delovna mesta prinašajo zanič življenje, v gospodarskih težavah pa zgolj dolgoročno brezposelnost.
Lahko bi, tako kot to skoraj neprestano predlaga Ivan Simič, povečala splošno dohodninsko olajšavo. Morda se to ne pozna v političnem smislu, zelo pa v enostavnosti in stroških take rešitve, posebno če produktivnost ne more ujeti višje plače.
Prav lahko bi tudi dosegla postopen dvig minimalne plače, ki bi dopuščal podjetjem, da ga usklajujejo s produktivnostjo, tako, da najprej odpišejo davek na dohodek od dela in ga potem postopoma vračajo za vse tiste, ki dobivajo minimalno plačo. Lahko bi tudi vsem z zajamčeno in minimalno plačo enostavno porezala davek na dohodek od dela. To bi bil nevtralen ukrep za podjetja, dosežen pa bi bil enak učinek pri dvigu plač.
O vsem tem ni niti premisleka. Zakaj? Zaradi tega, ker vladni ukrep v resnici nima zveze z vprašanjem preživetja tistih z minimalno plačo, ampak gre za poskus ropanja tistih, ki zaslužijo najmanj. Naj vam pojasnim: ko se dvigne minimalna plača, se zvišajo davki in prispevki v absolutnem smislu. Torej? Od tega zvišanja bo država hinavsko konfiscirala del povišanja minimalne plače, sredstva prenesla v proračun in jih prerazdeljevala med sindikati. Zakaj? Zato, da bo mir na ulici in seveda v koaliciji.
Odsotnost resnih analiz in premislekov kaže, da imamo opravka z vlado, ki išče stabilnost na političnem trgu in ne v ekonomiji. Ni ključna proračunska stabilnost, prvi je mir pred sindikati. Ali bodo v javnem sektorju dolgoročno videli vsa ta povišanja ali ne, je že drugo vprašanje, domnevam, da ne, ker ni dolgoročne načrtne ekonomske politike, ki bi ta sredstva zagotavljala ne glede na konjunkturo. Jebiga, sindikati, spet bo enkrat Zujf ali pa nekaj drugega, in denarja ne bo. Tako tudi ni ključno premoženjsko stanje tistih z minimalno plačo, glavno je, da je pomembna zahteva Levice izpolnjena in koalicija spet zlepljena.
S tem pa se že kaže način dela Marjana Šarca. Model polira realnost ravno tako, kot je naredil spremembe na varnostno-obveščevalnem področju in v policiji. Ne da bi se dotaknil brezupne strukture, zdaj polira javnofinančni sistem in se pri tem ne dotakne strukturnih težav. Kaj čmo, to je to za ta dnar.