Če se zdi, da je volilno telo z desne sredine skoraj nemogoče mobilizirati in da bo leva sredina zdržala samo, če ne bo prišlo do resnega spora med mlado in staro levico, potem se povsem neverjetni dogodki dogajajo na obeh skrajnih spektrih porazdelitve volilnega telesa – levega in desnega, in to kljub temu, da se je že zdelo, da so tam pozicije zaprte. Zanimivo pa je to, da ima lahko tak razvoj zelo zanimiv in povratni vpliv na konstituiranje sredine.
Pojdimo najprej na desno, še pred letom dni je bilo veliko javnomnenjskih voditeljev prepričanih, da je desni rob volilnega telesa zaseden, Glas za otroke in družine je ta prostor precej suvereno držalo vsaj do nivoja parlamentarnega praga, čeprav je bilo dosti pomislekov, ali je lahko njihova mobilizacija trajna.
Leto dni kasneje redko kdo verjame, da bo Glas za otroke in družine kar vkorakalo v državni zbor. Osebno menim, da je do takega preobrata prišlo zaradi slabih odločitev stranke. Prvič, stranka je jahala na valu nevralgičnih točk, ki se v Sloveniji po začetnem polomu Demosa praviloma niso odpirale, in je, to je treba priznati, dovolj dobro izkoristila tematike, kot so splav in družinski zakonik, za to, da je ljudi pritegnila. Vendar je bilo pri tem spregledano dejstvo, da je mobilizacija potekala vzporedno s protesti pred sodiščem in da je bila to idealna kombinacija za Aleša Primca, dejansko politika, ki izjemno obvlada teren.
Strateška napaka je, da se Primc ne skuša približati ljudem na terenu.
Referendumi in protesti to je dejansko delalo Primca, ki ima izrazit talent za najbolj surovo obliko političnega terena in posledično je naraščala podpora njegovi stranki. Povedano drugače, odkar ni več stalne mobilizacije, ne Primc ne stranka ne prideta do veljave. Strateška napaka je, da se Primc ne skuša približati ljudem na terenu.
Kakorkoli obračate, predsedniške volitve so bile za stranko smrtna obsodba, ne zaradi kandidatke, ampak ker si Primc ni pripravljal terena. Ta stranka samo z nastopi po medijih ne more preživeti. Stranki tudi ni uspelo zajeti radikalno desnega sentimenta, ki se vlači po Evropi, ni zmogla preskoka od družinskih tematik na nacionalne, če hočete nacionalistične.
Splav in družinski zakonik ne bosta prišla v predvolilno kampanjo, ker sta enostavno preveč hazarderski temi – majhna napaka, in nekdo na levi ali na desni je politično mrtev. Zgodbe o Hrvaški, imigrantih, srbskem in hrvaškem kapitalu v Sloveniji, nemoči EU itd. pa so teme, ki jih radikalno desno telo ne more povezati z Gibanjem za otroke in družine, pa bi jih moralo. Brez Primca na terenu in širitve nabora tem radikalne desnice pač ne bo.
To Primčevo spotikanje ob parlamentarnem pragu pa bo imelo neprijetno posledico za obe desni parlamentarni stranki, saj obstaja možnost, da bodo oboji tarče takih debat. Ob odsotnosti resnega igralca, ki bi definiral radikalno desnico, se bo tematika lepila na desni stranki, ki dejansko potrebujeta mirno lovljenje na desni sredini, in to brez radikalnih pozicij. Bolj bodo te teme letele na obe stranki, dlje bosta od sredine in posledično od želenih volilnih rezultatov.
Zadeva je še nekoliko bolj zapletena na levici. Na radikalno levo je postavljena Levica, toda v strahu, da bi njihova pretirana radikalnost in jugonostalgični sentiment začela črpati volilno telo SD, Desusa in SMC, se je Levica kultivirala v smislu eksotične retorike o demokratičnem socializmu, vendar brez kakšne posebne kredibilnosti – postali so bolj poza kot politični fenomen.
Dejstvo, da se je stranka v državnem zboru že razcepila in da je iz nje izstopil skorajda celotni IDS, ki je dajal stranki radikalno noto, kaže na to, da je Levica pravzaprav balonček, ki se lahko v ustreznih okoliščinah enostavno razpoči. To bi seveda imelo izjemno tvegane posledice, ker Levica ne bi imela zasedenega radikalno levega prostora in bi morala posegati prav v to dimenzijo. S tem bi začeli izgubljati sredinsko volilno telo, prav tako kot se to lahko zgodi desnici, če Primc ne bo odigral svoje vloge. Kajti ne pozabite, ključ do zmage na volitvah je zajetje desne in leve sredine, ki se ne udeležujeta več volitev.
Potem se na levici, ki se je resnično potrudila, da udomači Levico in jo spremeni v zgolj nominalno radikalno stranko, zgodi Janko Veber, in karte se ponovno mešajo. O Janku Vebru si lahko mislite, karkoli si že hočete, velja pa, da gre za izkušenega politika, ki zna delati na terenu, razume, kaj so odnosi z mediji, očitno zna zelo dobro mrežiti po prostih radikalih na levici ter pridobiti ustrezno zaledje.
Veber bo tako SD kot SMC speljal v nepredvidljive kanale radikalne levice, kjer se bo treba dokazovati, kdo je pravi levičar.
Zdaj je radikalna levica Veber, ki ne bo tako kot Levica izganjal ljudi iz svojega gibanja, ampak bo izgnane pridobil, v retoriki se ne bo zbliževal z SD, ampak ji bo izdal račun vsakič in vedno znova, še bolj zanimivo pa je, da bo ogrozil samo Levico. Nekoliko zato, ker jim je v Levici zaradi vsesplošne podpore izjemno lepo, nekoliko zaradi tega, ker so se z izgoni iz stranke izpraznili. Veber bo tako SD kot SMC speljal v nepredvidljive kanale radikalne levice, kjer se bo treba dokazovati, kdo je pravi levičar – in leve stranke bodo tam vse po vrsti izgubljale.
Prvič zato, ker jim bo Veber, tako kot jim je ob vsaki priliki doslej, našteval vse njihove kapitalske botre, ki jih nekako ni malo; in drugič, takoj ko bo retorika na levici tako radikalizirana, bo sredina ostajala doma. Če bo v tej masi Šarec ostal pri približno desetih odstotkih, bo na levici izbruhnila vojna. Hočem vam povedati tole: kaj vam bo Mesec, če imate Vebra?
Kakorkoli čudno se že sliši, posledica razpada skrajnih sektorjev levega in desnega političnega pola bo večinske stranke potisnila na radikalne repe porazdelitve političnega telesa, to pa ne more pritegniti sredine na nobenem spektru politike. Na levici je bila enostavno nora ideja udomačitev Levice in radikalizacija Vebra, na desnici pa odcepitev Primca od terena in zasuk v enodimenzionalno stranko. Ta slaba politična obrt bo na volitvah povzročila precejšen račun.