Ob vseh pripetijah prvega klovna vseh slovenskih vlad, politično zimzelenega Karla Erjavca, je večina javnomnenjskih voditeljev sprejela tezo, da je ta politik narejen iz političnega teflona. Namreč nič od morja očitkov o nekompetentnosti, kršenju zakonodaje in regulativ ter nepojasnjenega bizarnega političnega obnašanja, se nikoli ne prime nanj in vsakič znova deluje, kot da Erjavec iz vsake kaotične situacije izstopi kot zmagovalec. Še več, vsakič znova je povabljen v katerokoli že koalicijo, ki sestavi vlado, kjer se zdi, da mu je dana bianco menica za katerikoli vladni portfelj. Ali se vam ne zdi, da je v tem sklepanju nekaj napačnega? Prvič, kdo bi hotel nekoga, ki se ga predstavlja kot nekompetentnega klovna v svojo koalicijo, drugič, kako bi lahko bil nekompetentni klovn genij političnega preživetja?
Jaz trdim obratno, Erjavec ni teflonski, od Erjavca se nič ne odbija zaradi njegovih metafizičnih političnih kompetenc, Erjavcu je politični teflon podarjen. Če že hočete, dobil je faking politični mitril. Zakaj ta trditev? V tej državi so politiki padali že za manjše stvari, kot si jih običajno upa skuhati Erjavec. Predvsem pa so padali zaradi manj bizarnih napak in nikakor niso imeli sreče, da bi lahko gradili kariero navkljub seriji napak in nekompetentnosti. Nekateri so celo za vedno končali kariero, medtem ko Erjavec še naprej prosperira. Ampak bodimo realni, Erjavec ni od nikogar izmed dolge linije padlih politikov karkoli boljši, pametnejši ali sposobnejši. Njemu se zgodi samo to, da mediji njegovo zgodbo jahajo ravno toliko, kot je potrebno.
Naj vam dam primer. Petanistično glasilo Dnevnik se bo iz Erjavca seveda norčevalo in ga podcenjevalo, nikoli pa ne boste, tako kot je bilo v primeru Virant, prebrali kake zasebne korespondence med Erjavcem in kakšnim pomembnim slovenskim odločevalcem. Nikoli ne boste prebirali niti o kakem prisluškovanju Sove, vezanem na Erjavca, nikoli ne bo kakšna perspektivna raziskovalna novinarka preiskovala njegovega premoženja, kaj šele da bi mu seštevali prihodke in odhodke ter iskali razlike med njimi, kot so nekoč Jankoviću in Janši. Še več, Erjavec na koncu dneva premaga celo afero Patria, in to tako silno, da ga v nobeni medijski iteraciji te »kosovščine« nihče niti ne omeni več.
Kaj vam vse to pove? Da je Erjavec teflon dobil po službeni definiciji in to definicijo že more vzpostavljati neki interes. Ker če smo iskreni v primeru, da bi kriminalna združba, ki jo sestavljajo slovenski mainstream mediji skočila na Erjavca in ga gnetla nekaj tednov, tako kot to znajo, potem bi bil epilog na dlani: Erjavec bi končal v ropotarnici slovenske politične zgodovine. Erjavec ni nič sposobnejši in spretnejši kot denimo G. G. Mišič, edina razlika je, da je Erjavec očitno zaščiten pred tistim zadnjim »epskim medijskim ubojem«, ki ga sproži signal, da interesna skupina nekoga ne potrebuje več ali pa da postaja prevelika obveznost.
Ravno zaradi tega je nesmiselno postavljati tezo, kako spreten politik naj bi bil naš zunanji minister. Takšna teza je nerealna, če vsaj malo poznate način delovanja politično-poslovno-medijskih omrežij, ki so ljubitelji Erjavca; poleg tega je prevelika razlika med tem, kako Erjavec izkazuje svojo pristojnost, in trditvami, da je izjemno politično sposoben. Zato trdim, da Erjavec ni tako spreten, kot je pomemben.
Pomemben pa ni zaradi zagotavljanja koalicij, saj ni res, da brez Desusa ni koalicij, ampak drži to, da brez koalicij ni Desusa. Samo pomislite, kaj bi se zgodilo, če bi Desus moral preživeti štiri leta v opoziciji. Ali veste, kaj bi ostalo od te stranke? Nič. Zakaj? Ker brutalni izgon iz prerazdeljevalskega raja, ki se imenuje slovenska vlada, in to po desetletju sovladanja, pusti za seboj lačne, gole in bose ali pa povzroči prelivanje v strukture, ki so na oblasti. Na kratko: stranka, kot je Desus, se lahko v opoziciji štiri leta samo suši, posuši in politično odmre. Zato Erjavec v resnici nikoli ne odhaja iz koalicije, in to mu ne podeljuje političnega teflona.
Pomemben je zaradi nečesa drugega, a to tudi razkriva, zakaj mu je bil nadet teflon in zakaj, čeprav naj bi motil vse, nikoli ni dobil ultimativne porcije medijskega uboja, in to v državi, v kateri se medijski uboj skuha, preden kak Zavrl reče dobro jutro. Govor je o za zdaj javno še neizrisani mreži, ki se je stkala v dolgih letih Desusovega ždenja v koalicijah. Nasprotno s prepričanjem »naših upokojencev, ki so skupaj s Titom gradili vse, kar imamo danes«, pokojnine niso edina agenda Erjavca in Desusa – če ne veste, nekdo mora tudi kadrovati. Ker se kadruje po paradržavnih podjetjih in skladih, je tu vedno Desusova kvota; glede na to, da je Desus edina stalnica slovenskih vlad, je to daleč najbolj obstojno in stabilno kadrovsko omrežje. Na primer Janković pride na državno raven, z njim gredo tudi njegovi kadri, desnica tu pa tam sestavi vlado in jo kmalu, skupaj s svojimi kadri, spet odplakne. Desus pa je stalnica, kadri so ves čas tam, kjer so, kljubujejo volitvam in naravnim nesrečam. Torej? Saj vam je jasno, kajne? Hočete dostop do stabilne mreže, ki je globoko pognala korenine in deluje bolj zanesljivo kot recept za nesmrtnost? Potem se obrnite na Desus.
Pa ne recite, da te mreže ni. Spomnite se na Abrahamsbergovo epizodo v Luki Koper, pa Škrabčevo skovikanje o genijalnosti zunanjega ministra, dodajte še kadrovsko ihto Kožuh Novakove (upokojenskega spin offa Desusa v kakor civilni družbi), in kmalu vam bo postalo jasno, zakaj Erjavec enostavno mora biti teflonski.
Paradoks vsega tega je, da najbrž res ni funkcionalne vlade brez Erjavca, saj njegova stranka v vsako vlado prinese najbolj obstojno kadrovsko omrežje v tej državi. Po mojem mnenju je to ultimativni dokaz degeneracije slovenskega političnega prostora.