Čeprav je vsebinski del koalicijskih pogajanj šestih strank bolj ali manj prikrit pa na podlagi izjav, posebno Toninova ob zavrnitvi vstopa NSI v koalicijo in osnutka koalicijske pogodbe je »pobegnil« v javnost, vseeno lahko sklepamo o izvedbenem delu nastajajoče koalicijske pogodbe oziroma o njeni usmeritvi.
V tem članku bomo pokazali, da se po mesecu in pol prava vprašanja sploh še niso odprla. Šestim strankam se seveda opravičujem, če se motim in če so odgovore na izpostavljena vprašanja našla v najbolj strogi konspiraciji. Menim pa, da sem dovolj obveščen, da se ne motim.
Vse štiri preiskovalne komisije, ki so delovale v minulem sklicu državnega zbora, so nedvoumno dokazale, da obstajajo resne sistemske težave v ključnih slovenskih institucijah. Ni normalno, da policija ni sposobna preiskati nobenega primera oziroma da pri neverjetno enostavnih in izdatno dokumentiranih primerih svojega dela ne opravi tudi po celo desetletje. Zlasti to ni normalno, ker smo pred leti vzpostavili NPU (Nacionalni preiskovalni urad) kot ključno institucijo preučevanja najbolj zahtevnih kriminalnih dejanj. Ravno tako ni normalno, da se slovensko tožilstvo prvič seznanja s kriminalom po televiziji in drugih medijih, ki so poročali o delovanju omenjenih preiskovalnih komisij.
In za nameček, popolna aberacija je, da na tožilstvu pripravljajo primere z nično učinkovitostjo, in to še brez posledic. Na noben način ni normalno, da koruptivno delovanje postane del funkcioniranja slovenskih institucij. Vse to pomeni, da bi morali biti prvi ukrepi nove vlade vezani na obračun s kriminalom in korupcijo v slovenskih institucijah. Kljub temu, kot lahko vidimo iz »pobeglega osnutka koalicijske pogodbe« in izjav pogajalcev za sestavo nove vlade, ta problem očitno za skupino strank ni ne v žarišču niti na obrobju.
Sam menim, da trenutna destabilizacija, ki omogoča različne interpretacije kaznivih dejanj, s katerimi so se soočile vse štiri preiskovalne komisije, odpira tveganje preživetja interesnih skupin, ki plenijo po Sloveniji, ter njihovih podaljškov v slovenskih institucijah. Naj povem bolj neposredno: katera vlada, bi si s tako policijo in tožilstvom, kot ju imamo, nadejala urejanja razmerij v zdravstvu in paradržavnem gospodarstvu?
Verjetno se strinjate, da bi samo množica, v najboljšem primeru uporabnih idiotov, v najslabšem primeru pa od realnosti odcepljenih korumperjev, lahko pričakovala, da bo s tehničnimi ukrepi reformirala korumpirane podsisteme. Na Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije lahko še tisočkrat premaknete eno proračunsko postavko na drugo, če je sistem poln parazitov, to rezultata ne more dati. Brez prve strukturne reforme, to je brutalnega pregona kriminala in korupcije, bo vsaka vlada neuspešna.
Koalicijska pogodba brez zaveze o očiščenju slovenskih institucij je nepotrebna in celo nevarna, vlada s takšno koalicijsko pogodbo pa nima druge možnosti, kot da se spremeni v podobno farso, kot je bila Cerarjeva vlada.
Toda kljub temu da je nekaj tako očitno, da bolj ne bi bilo moglo biti, je doslej že jasno, da potencialna Šarčeva koalicija o tem sploh ne razpravlja. Koalicijska pogodba brez zaveze o očiščenju slovenskih institucij je nepotrebna in celo nevarna, vlada s takšno koalicijsko pogodbo pa nima druge možnosti, kot da se spremeni v podobno farso, kot je bila Cerarjeva vlada.
Druga pomembna pomanjkljivost, ki jo je zaznati, je delovanje obveščevalnega sistema. Naj spomnim, v tej državi je mogoče, da je nekoč obrambni minister Veber zlorabil svoja pooblastila in posegel v civilno sfero v primeru privatizacije Telekoma. To njegovo zgodbo je kasneje nadgradila tudi policija pri svojem obveščevalnem delu z nezakonitimi skrivnimi pravilniki.
Nekoliko kasneje se je razkrilo, da naj bi minister za zunanje zadeve v odhodu Karl Erjavec ustvaril okoliščine, znotraj katerih je bilo mogoče malomarno ravnanje pri izmenjavi zaupnih informacijah, vezanih na arbitražo. S tem je prišlo do dogodkov, ki imajo izjemne mednarodne razsežnosti in so povzročili, da Slovenija sploh ni definirana kot država, saj nima vzpostavljenega nadzora nad svojim ozemljem.
Nenazadnje je Sova popolnoma odpovedala pri vzpostavitvi nadzora nad ekstremisti in finančnimi tokovi, s katerimi se financirajo. In ne pozabite, od decembra 2017 naša obveščevalno-varnostna agencija zaradi stavke dobesedno miruje.
Ali morda redefiniranje obveščevalno-varnostne dejavnosti ni problem prve vrste, ki bi ga morala koalicijska pogodba nasloviti? Mar to ni debata, ki bi morala definirati nastanek nove vlade? Obnašanje političnih strank, ki sestankujejo s Šarcem, je zato neresno in morebitna koalicija, ki tega ne vidi, ni smiselna, nasprotno, je celo nevarna.
Danes nimamo normalne policije, obveščevalnih služb in tožilstva, to je pravi problem, ne pa razprave o plačnih razlikah med moškimi in ženskami v paradržavnem gospodarstvu. Ta problem pa že nekaj časa ni več samo naš, ampak problem obveščevalno-varnostnih struktur EU in Nata, saj Slovenija »pušča« v smeri Ruske federacije. Vlada, ki tega ne razume, ni vlada – očitno se sestavlja nekaj, kar ni vlada, ampak vaška veselica.
Vse morebitne koalicijske partnerice doslej niti enkrat, izjema je primer NLB, ki pa izhaja iz povsem drugačnih okoliščin, niso izustile besedo privatizacija paradržavnega sektorja. To nas navede na vprašanje, ali vseh šest strank sploh razume, v kakšnem sistemu se vzpostavlja vlado? Korupcije in kriminala ne bi izkoreninili, za varnost ne bi poskrbeli, vladali pa bi. Komu? S tem dobivamo še eno vlado, ki izhaja iz enakega mentalnega sklopa kot Cerarjeva vlada, ki je začela reševati finančni imperij Save z nacionalizacijo, in to s kadrovskim bazenom, ki se lahko zahvali samo slovenski policiji, da je še živ in brca.
Očitno je, da bi nova vlada ostala na enakih pozicijah kot prejšnje: iz podjetij, v katerih imajo lastniške deleže, bi izčrpavali dobičke in jih pretvarjali v proračunske instrumente, podjetjem pa požirali lastniška sredstva za investicije in zaposlovanje. Iz dosedanjih koalicijskih pogajanj, ki bodo verjetno osnova za nov krog pogajanj, je očitno razbrati, da je večinski duh parlamentarnih političnih strank takšen, da so slovenska podjetja proračunski plen in prostor za politične intervencije v uprave in nadzorne svete.
Glede na doslej videno se zdi, kot da se je do zdaj sestavljalo izrazito etatistično vlado, ki bi ohranila pozicije interesnih skupin, posledično skrbela za njihove rente in pri tem vzdrževala nestabilnost slovenskih institucij. Če tem strankam ni mogoče dopovedati, da je problem v metastazah, ki so se razvile po institucijah, ne v kozmetičnih sistemskih popravkih, nas najbolj verjetno čaka še en mandat mrtvega teka.
