Sam menim, da bi levica morala resno razmisliti, kakšna je sploh njihova prihodnost in sprejeti nekaj zelo očitnih lekcij, ki so jim bile dane na volitvah. Podrobneje bomo pogledali tri take lekcije.
Prva lekcija. Doslej je jasno, da je vse, kar je politično obarvano rdeče, tudi dominantno v slovenski politiki. Kakorkoli že obračate okoli 60 odstotkov aktivnega volilnega telesa, ima izrazito leve preference. Problem tega dela volilnega telesa pa je dvojen. Najprej zadostuje zgolj program proti SDS, drugega enostavno ni potrebno ponuditi. Nenazadnje so Šoltes, Cerar in Šarec na različnih volitvah dobili precej veliko volilno podporo z dobesedno ničnim programom. Toda če to zadostuje za leve volivce, še ne pomeni, da bi morali biti vsi preostali zadovoljni s takim programom ali pa da bi tak program dejansko bil opravilno smiseln. Iskreno povedano ne vidim možnosti, da bi s tem programom lahko uredili vse probleme okoli NLB, sistemske probleme v zdravstvu in varnostno-obveščevalnih institucijah, kaj šele da bi z njim uredili davčno politiko. Zgolj ta program, ki je sploh edini skupni imenovalec levice, je imel v nekaj zaporednih vladah izjemno slabe učinke, zdaj ga očitno leve stranke spet ponavljajo s pričakovanjem boljši rezultatov.
In ne pozabite: Pahorjevo, vlado Bratuškove in Cerarjevo vlado so razgnali levičarji sami. In drugič, ne razumem, zakaj levica vztraja pri kadrih, ki so popolnoma nekompetentni, amaterski in koruptivno deviantni. Čemu je potrebno v politiko na najvišji ravni porivati like, kot je Šarec? Ali na celotni levici ni prav nobenega kompetentnega človeka več? Zakaj nas davite z amaterji? V čem je bistvo? Se vam zdi, da ustvarjate vaški teater ali vlado? Res ne opazite problemov z negativno selekcijo v vaših vrstah? In zakaj mora programu proti SDS slediti ravno ekipa ljudi, ki ima prazne življenjepise?
Druga pomembna lekcija je bila dana Zoranu Jankoviću. Povsem razumljivo je, da je podprl retoriko proti SDS, vse drugo bi bilo enostavno noro, toda nejasno je, zakaj je rinil v neke vrste koalicijo z Erjavcem in Desusom, bolj natančno, kako je bilo mogoče, da edini ni videl, da je Erjavec za odstrel? Če je Janković razumel, da Erjavec ne bo dal želenega rezultata, bi bila še vedno boljša strategija vstopanja v predvolilno kampanjo od zunaj in po gverilsko sekati po SDS. Zakaj? Iz enostavnega razloga, ker Erjavcu v Ljubljani ni mogel zagotoviti ničesar, in to smo videli prav vsi. Nekaj mesecev pred županskimi volitvami se je s tem neuspelim eksperimentom Janković prvič postavil v pozicijo, da ne more več sam diktirati volilnega utripa Ljubljane. Leve stranke so namreč po eksperimentu z Erjavcem enostavno dojele, da Ljubljana zanje ni več stvar milosti ali nemilosti Jankovića, ampak da lahko same aktivneje pridejo na nivo mestne politike.
Ob odsotnosti SDS bodo stranke, ki so eno vlado že razbile, soočene z dejstvom, da pravih programskih stičišč med njimi sploh ni, oziroma da jih povezuje zgolj in samo odpor do SDS.
Vse to seveda ne pomeni, da je novi županski mandat Jankovića kakorkoli ogrožen, pomeni zgolj, da je nastala situacija, v kateri so se pozicije rahlo zamenjale. S tem se je ne samo reducirala vloga Jankovića na nacionalni ravni, ampak je tako, kot smo napisali zgoraj, postalo jasno, da bo na mestni ravni nastala nova politična konstelacija. Te dni bi Janković moral razumeti, da so ga na levici znova izigrali in ga z Erjavcem minimizirali na raven obskurnosti.
Tretjo lekcijo je dobila stranka SD. Očitno je, da so postali popolnoma nekredibilni v celotni paleti tradicionalnih tematik, in to do te mere, da se njihovo odpiranje obrne proti njim. Očitno je, da od Levice dalje volilno telo enostavno ne kupuje zgodbic o boju te stranke za solidarnost in pravičnost. Le kako bi jih, če pa so vidni člani SD enostavno zmagovalci tranzicije oziroma po levičarsko označevalci neenakosti? Nihče SD tudi ne verjame zgodb o zavzemanju za enake pravice vseh, kajti glede na to, da je morala priti v parlament Levica, da se je začela razreševati problematika istospolnih partnerjev, SD enostavno nima več nobenega odgovora, zakaj te klasične levičarske tematike v državnem zboru ni načela sama.
Da o zaustavljanju privatizacije ali pa partizanščini niti ne govorimo, saj lahko Levica vedno s prstom pokaže na SD in pojasni, da gre za stranko, ki že vseskozi privatizira, partizanske procesije pa jemlje zgolj kot še en opravek v urniku stranke. SD tega kakor da ne vidi in nagovarja levi del volilnega telesa, ki ni njihov, potem pa se čudi, da ne more prevzeti primata na levici. V SD bodo morali resno premisliti, kaj se gredo in koga pravzaprav nagovarjajo, na ruralni levici je zdaj Šarec, v levi sredini SAB in SMC, na radikalnem delu pa Levica. Če se kmalu ne zbudijo, bodo postali in ostali parlamentarni palček.
Če levi del parlamenta oblikuje vlado, je zelo verjetno, da bo na plano privrelo prav vse, kar je narobe z današnjo levico. Ob odsotnosti SDS bodo stranke, ki so eno vlado že razbile, soočene z dejstvom, da pravih programskih stičišč med njimi sploh ni, oziroma da jih povezuje zgolj in samo odpor do SDS, zaradi negativne selekcije, ki na levici traja že vsaj pol leta, pa bi tako politično združbo vodil popoln amater. Levica se bo morala rekonstruirati – ali pa je kmalu ne bo več oziroma napovedujem: če bodo oblikovali še eno vlado, bo to tudi zadnja, ki jo bodo imeli priložnost razbiti.
