Nenormalno neopaženo je v slovenskih medijih in v javnem prostoru iznihala informacija, objavljena na strani slovenske borze, da Bojan Petan od prvega sebtembra naprej ne bo več predsednik uprave DZS, d. d. Glede na to, da gre za skorajda edinega preživelega tajkuna stare šole, je seveda presenetljivo, da o tem razen bornih nekajvrstičnih zapisov enostavno ni moč zaslediti ničesar. Ker tako ne more biti, bomo na tem mestu zapisali kaj več o petanizaciji Slovenije. Bojan Petan bo v zgodovino Slovenije prišel kot nekdo, ki se je ves čas vplivno vmešaval v levi spekter slovenske politike, s pomočjo Dnevnika ubijal in postavljal heroje ter izvajal vse mogoče oblike tranzicijskih poslov. Zaradi tega je pomembno zapisati, kdo in kaj je Petan.
Kakšna je Petanova upravljavska zapuščina v Sloveniji? Prvič, Petan je v navezi s Pušnikom ponavljal postopke netransparentnih prevzemov ali parkiranja lastniških deležev po luksemburških podjetjih. Najbolj zloglasen primer je bila Towra s. a., ki se pojavi pri prevzemu Term Čatež, služilo pa je tudi pri epilogih marsikatere notorične tajkunske privatizacije, denimo finalne konsolidacije Šrotovega prevzema Pivovarne Laško. Že samo s tega vidika si Petan zasluži prostor v zgodovini. Da niti ne omenjamo vloge tega luksemburškega podjetja v primerih TEŠ 6 in Premogovnik Velenje, Prevent Global, Kompas MTS itd. Pravzaprav je Petan, skupaj s svojima partnerjema Zavrlom in Pušnikom, postal sinonim za kreiranje luksemburških podjetij, ki so bila uporabljena kot vzvod za veseljačenje po slovenskem gospodarstvu. Če kdo, je prav Petan sinonim za uporabo luksemburških hobotnic.
Drugič, Petanova Bosna. Doslej je nekoliko bolje raziskana zgolj epizoda, v kateri so Petan, Pušnik in Zavrl z luksemburškimi podjetji in NLB Tuzla, d. d., oplenili podjetje GP Bosna in ga uničili. Zaradi tega je Petan tudi pod drobnogledom bosanskega tožilstva. Vendar pa lahko ljudje iz sveta slovenskih financ povejo marsikatere bistveno bolj ekstremne zgodbe, ki naj bi jih Petan spočel v bosanskem gospodarstvu. Obstaja namreč teza: ko je v Sloveniji odzvonilo klasičnim tranzicijskim trikom, je Petan nadaljeval svoje sheme po Bosni. V tem procesu pa naj bi se izkazal tudi vzorec, kako je Petan sodeloval z NLB, ko je nastala potreba po financiranju vseh teh podvigov.
Tretjič, nikoli ne smete pozabiti hrvaškega Digitela, in to zaradi dveh razkritij. Prvič, da je lastniško križanje med Petanom in Zavrlom razkrilo, kako lepo sodeluje ta dvojica z inkarnacijami zloglasne Ultre, ko je treba delati posle s Petrolom na Hrvaškem. S čimer vam postane jasno, zakaj se že dve desetletji šušlja, da ima Golobič velik vpliv na politiko Dnevnika. In drugič, ker se je letos splomladi izkazalo, da je na vrhu podjetniške hobotnice DZS podjetje, registrirano v Zagrebu, direktor uprave pa je Nikola Damjanić. Prav tisti Damjanić, ki z raziskavami svoje Ninamedie polni Dnevnik in narekuje konstruiranje političnih preferenc slovenskega javnega prostora. To vam seveda pojasni, da kapital s predznakom tajkunski lahko vpliva neposredno na ustvarjanje javnega mnenja.
Četrtič. Če smo že pri inkarnacijah Ultre, nikar ne pozabite, da je povezava med Golobičem in Petanom močnejša kot epizoda z opremljanjem Petrolovih bencinskih črpalk na Hrvaškem. Tu je namreč savdska (ali iz Združenih arabskih emiratov, kdo bi vedel) inkarnacija Ultre, v kateri ima svoj delež tudi DZS in je še nedavno državni Pošti Slovenije prodajala superinovativne rešitve. Seveda za lepe donose. Ali razumete, kaj je tu tako zgodovinskega? Najprej to, da se je prav po pionirsko fokus davčnih oaz premaknil v arabske države, pa to, da je očitno atestirano, da sta dva lika, ki sta izjemno označila slovensko tranzicijo, sodelovala tolikokrat, da obstaja že vzorec. In nazadnje, da je povsem očitno, da je sklepanje pogodb z državnimi podjetji še vedno zelo aktualno oziroma, da slovenska državna podjetja zelo rada sodelujejo z davčnimi oazami.
Petič, Dnevnik. Petanovo lastništvo in upravljanje Dnevnika bo prišlo v zgodovino slovenskega novinarstva. Dvomim, da je še kakšen časopis v Sloveniji, ki je organiziral toliko medijskih umorov kot oni, da je redkokateri medij tako dosledno nabijal lastnikove poslovne konkurente in molčal o shemah njegovih partnerjev. Dvomim, da je sploh kakšen slovenski medij, kjer je poklic novinarja degeneriran do tako izrazitega brezhrbteničnega in suženjskega novinarstva, kot v Petanovem Dnevniku. To je dosežek sam po sebi in to bo zapuščina Bojana Petana. Pomislite samo, kako bi Dnevnik pisal o Jožetu Mencingerju, če ta ne bi imel skupaj s Petanom podjetja in če Mencingerjev sin (danes poslovni partner svojega »očija«) ne bi nekoč bil pomemben nadzorno-upravljavski element Petanovega podjetja DZS.
Šestič, Petan je zagotovo fenomen v smislu požrešnosti. Ni mu bilo dovolj, da je požrl cel kup podjetij, nekatere tudi izčrpal in po uporabi odvrgel, ne poleg vsega tega je moral lastniško vstopiti tudi v mrežo podjetij, ki je pod lupo zaradi suma organiziranja nedovoljenih finančnih piramid. Ali razumete norost? Ni dovolj, da se je poglodalo slovenska podjetja, fant se je z roko spustil še v žep navadnih smrtnikov z namenom, da jim pobere še zadnji cent premoženja.
Sedmič. Kaj reči o človeku, ki je skupaj z Zavrlom manjšinski solastnik družbe za varovanje, ki ima med svojimi referencami največja paradržavna podjetja? In kaj reči o človeku, ki verižno zaposluje visoke pripadnike Sove? O obeh je že pisala revija, ki jo berete, prav tako o še enem fenomenu – da posnetki prisluškovanja s policije in tožilstva redno kapljajo v uredništvo Dnevnika. S tega vidika je Petan nekdo, ki pooseblja putinovsko ekonomijo v Sloveniji: prestreljuje podjetja z obveščevalci in z nasprotniki obračunava v svojem mediju z informacijami, ki mu jih dostavljata ali policija, ali tožilstvo, ali pa kar oba. To je vsekakor za v zgodovino.
Mogoče se vam zdi članek le naštevanje in kontekstualiziranje Petanovih dejanj. Ampak potem se vprašajte, če takšen človek upravljavsko izhaja iz imperija zla, imenovanega DZS, zakaj prav nihče, in to v celotnem javnem prostoru, ne komentira ničesar?