Zima kaže zobe. Ravno ko pišem svojo prvo kolumno za Reporter, je zunaj precej pod ničlo.
Nekaj povsem drugega kot v sobi, kjer udarjam po tipkah. Udarjam! Uf, koliko tipkovnic sem že uničil. Še preden mi računalnik pohodi čas. Leta prej sem kar precej dolgo premišljeval, zakaj tako močno udarjam s prsti po tipkah. Saj vendarle nisem robate narave. Hitro sem ugotovil, da verjetno s takim načinom kažem odločnost do tistega, kar napišem. Nič drugače ni tokrat. No, v sobi je prijetno toplo. V naši deželi pa tudi poleti ni toplo. Prej zatohlo in hladno. Pa naj pomladno, poletno, jesensko ali zimsko sonce še tako toplo greje.
V naši deželi, drugih ne poznam toliko, da bi lahko sodil, je veliko pomanjkanje empatije, priznavanja in dopuščanja različnosti in nenazadnje veliko pomanjkanje razumevanja pravičnosti oziroma védenja, kaj je prav in kaj narobe. Povsod, tudi v politiki, o kateri naprej nekaj več.
Ko je bil prvak opozicije Janez Janša poslan v zapor na prestajanje krivične zaporne kazni, so ga tja pospremili mnogi njegovi politični strankarski sopotniki, prijatelji, znanci in najbližji. Pričakoval bi, da tudi kdo od predsednikov sorodnih strank t. i. pomladi. Mogoče Janšev prvi politični šef, predsednik Demosove vlade Lojze Peterle. Prav, ni jih bilo. Niso imeli časa. Ampak lahko bi poprej kaj na to temo zapisali ali izrekli podporo osamosvojitvenemu sopotniku, ki mu takrat zagotovo ni bilo lahko. Pa so jo? Ne. Če so že kaj o tem sramotnem sodnem procesu izjavili, so v smislu, češ, pustimo sodstvu, da opravi svoje, ne bomo komentirali odločitve sodne veje oblasti. A dajte no!
To je bilo narobe. Kadar gre za tako očitno kršitev zakonodaje pravne države, kot je šlo v primeru Patria, potem se je nujno treba takemu sodstvu postaviti po robu. Celo nekateri, Janši politično ali svetovno nazorsko zagotovo ne blizu, so to zmogli. Omenil bom nekdanjega ustavnega sodnika mag. Matevža Krivica. Tega žal niso zmogli politiki, ki so skupaj z Janševo SDS v isti evropski politični skupini. Verjamem, da je takratni zapornik natančno spremljal odzive na krivično prestajanje zaporne kazni od svojih strankarskih kolegov kot od tistih iz sorodnih političnih strank. To vedenje in spoznanje, da so te »tvoji« pustili na cedilu, je v njegovem že tako pregovorno dobrem spominu zagotovo ostalo zapisano z velikimi črkami. Tudi zato jih občasno, verjetno dostikrat prehitro, prelije v kakšen čivk.
Zagotovo pa posamezni čivki ne morejo biti opravičilo tistih, ki ga niso podprli, ko bi ga nujno morali, da sedaj kuhajo jezo v smislu, poglejte, le kako bomo sodelovali s takim politikom. Če si sodelovanja sploh še želijo! Ob tem politiki NSI, SLS in nekateri drugi pozabljajo dvoje. Prvič, da so ravno oni sami s svojim takratnim (strahopetnim ali privoščljivim?) ravnanjem v Janševih najhujših časih odprli globoko rano. In drugič, da so nekoč, v času osamosvajanja, Bajukove vlade in predvsem prve Janševa vlade in tudi druge zelo dobro sodelovali. Dokazljivo so takrat dosegli več kot katerakoli druga slovenska vlada. Tudi več kot katerekoli tako opevane Drnovškove vlade, ki so bile sinonim za divje privatizacije, razslojevanje in druge anomalije v družbi.
Upam, da rana na eni strani in zamere na drugi vendarle niso tako nepremostljive, da ne bi do naslednjih parlamentarnih volitev zmogli iti preko vseh ran in zamer. To bi bila priložnost, da bi še enkrat več dokazali, da znajo bolje upravljati državo in tudi več kot njihov naravni politični nasprotnik, ki sliši na ime levica ali moderna sredina. Seveda tudi ob pomoči novonastalih strank in gibanj na desni sredini.
Vedno, in prav je tako, bodo imeli na desni sredini politiki različne poglede na to, kako rešiti težave v gospodarstvu, sodstvu, medijih in povsod drugje. Zato tudi so v različnih strankah. A še vedno so na desni sredini in ne kje na levici. Pa vendarle, če želijo še kdaj sodelovati v skupni vladi, morajo poiskati povsod, kjer ni tako, kot bi si želeli, stične točke. Zagotovo pa na nekaterih področjih ne sme biti večjih razlik. Najti je treba kar največjo enotnost, ko gre za obsodbo nekdanjega totalitarnega režima, in doseči, da znakov totalitarizma ne bo več na javnih mestih. Priti mora tudi čas, ko bodo naše ulice preimenovali in se ne bodo več imenovale po nosilcih krvave revolucije. Brez izjem.
Ravno tako je treba najti kar največje soglasje pri normalizaciji sodstva. Sodnikom, ki so prej kršili evropske pravosodne norme in jih še danes, se je treba »zahvaliti« in jim dodeliti skromno, a dovolj visoko pokojnino za preživetje. Nič več, ker si ne zaslužijo. Veliko dela jih čaka tudi na zdravstvenem, gospodarskem in izobraževalnem področju, kjer mladi pravzaprav kaj dosti o nastanku naše mlade države niti ne izvedo. Nenazadnje ne bi bilo prav nič narobe, če bi tistim redkim desnosredinskim medijem dopustili, da gre vsak po svoji poti, ki je še vedno desnosredinska in zagotovo ni podobna poti Mladine.
Ker pričakujem, da bo desnosredinska politika le počasi šla čez zamere in rane, bi bilo poprej zelo dobrodošlo poenotenje desnosredinskih medijev. Poenotenje za iste cilje. To pa mora biti zmaga desne sredine na naslednjih volitvah. Za začetek bi bilo vzpodbudno že medsebojno nenapadanje. Dajmo politikom vzgled. Le tako bomo šli naprej in nas ne bodo vsi prehitevali po levi ali po desni. Potem bo v naši domovini spet pomlad. Tudi ko bo zunaj -10.
Igor Gošte je odgovorni urednik ETV.
Kolumne izražajo stališča avtorjev in ne nujno uredništva Reporterja.
