Ko so zavezniki po koncu druge svetovne vojne premaganim Nemcem predvajali posnetke pomorjenih žrtev v Auschwitzu, Treblinki, Dachauu in drugih uničevalnih taboriščih, so jim rekli: »Poglejte, kaj so zveri storile ljudem!« V nacističnih taboriščih je umrlo okoli šest milijonov Judov (tretjine vse populacije) in še milijoni drugih narodov. Podobno je tudi pod komunizmom umrlo še več milijonov ljudi, samo Stalin naj bi po oceni zgodovinarjev zagrešil smrt okoli 20 milijonov ljudi, mnogi so umrli v gulagih, približno sedem milijonov Ukrajincev je pustil izstradati do smrti.
Če k temu prištejemo še komunistične režime na Daljnem vzhodu, dobimo še nekajkrat višje številke. Tudi v Titovi Jugoslaviji so ob koncu vojne množično pobili več sto tisoč ljudi, večinoma vrnjenih vojnih ujetnikov protikomunističnih domačih vojsk in civilistov, ki so jih imeli za razredne sovražnike. Trpljenje žrtev na eni in drugi strani je bilo enako grozljivo. Zato je težko razlikovati med žrtvami v Katinskem gozdu, Auschwitzu, Hudi jami ali nenazadnje v Srebrenici ne tako dolgo in danes nekje v samozvanih islamskih državah.
Evropski parlament je zato predlagal, da po vsej Evropi počastimo dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov 23. avgusta, na obletnico dneva podpisa sporazuma med Hitlerjem in Stalinom o razdelitvi Vzhodne Evrope.
V skladu z njim je Hitlerjeva Nemčija napadla Poljsko in si priključila večino njenega ozemlja, Stalinova Sovjetska zveza pa vzhodno Poljsko (danes del Ukrajine in Belorusije), Litvo, Latvijo, Estonijo, finsko Karelijo in romunsko Moldavijo. Evropski poslanci so ob tem tudi sprejeli posebno resolucijo o obsodbi vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov, podprli so jo tudi evropski poslanci iz Slovenije, ne pa tudi državni zbor.
Vsaka spravna deklaracija v slovenskem parlamentu ni mogoča, največ, kar se je lahko v Sloveniji zgodilo, so sprejetje zakona o dostojnem pokopu žrtev povojnih pobojev, pogrebna slovesnost žrtev iz Hude jame v Mariboru ter neke vrste spravni spomenik v Ljubljani, na katerem pa ne sme biti omenjene besede sprava niti imenovanih vseh skupin žrtev, ki jim je spomenik namenjen.
Zaradi komunističnih zločinov ni bil obsojen nihče, čeprav je jasno, da jih je organizirala tajna policija takratne Jugoslavije, ukaz za likvidacije pa je dal Tito. Njegovi spomeniki, ulice in trgi še vedno stojijo po Sloveniji žrtvam v posmeh, njegovi privrženci pa strašijo z ideološkimi simboli in gesli ter grozijo tistim, ki se jim upajo postaviti po robu.
