Ob tako dolgem mučenju vlade in koalicije z zakonom o tujcih, pri katerem je vztrajala notranja ministrica, se vsiljuje vprašanje, ali smo se kaj naučili – ampak ne iz zgodovine, iz tega, kar se je dogajalo še pred letom dni. Neverjetno, koliko energije je potrebno za pojasnjevanje elementarnih reči.
Občutek varnosti je res varljiv, kot je dejal zunanji minister pred diplomatskim zborom. Ali je še treba v nedogled razpravljati, da je veljavna azilna zakonodaja, ki predvideva obravnavo prosilca za azil, povsem neuporabna pri zagotavljanju varnosti v državi, ki se spoprijema z migrantskim tokom. Po deset tisoč ljudi na dan je več mesece prečkalo državo, ustavilo jih je, kot smo že bili obtoženi, kršenje azilne zakonodaje. Tudi v Avstriji, Sloveniji, izpostavila se je Makedonija, a balkanska pot se je le zaprla. Seveda v dogovoru s Turčijo, a so morale države tranzita dogovor med Merklovo in Erdoganom prav izsiliti.
Slovenija tako kot druge države sprejema zakonodajo, ki mora učinkovito delovati v razmerah, ki smo jih že izkusili. Podobno zakonodajo je sprejele že Danska ali naša severna soseda Avstrija. Tako bomo preprečili, da bi zdaj mi postali migrantski žep. Človek pri zdravi pameti ve, da je zakon sprejet za primer, če bi se kakorkoli lahko ponovile nepojmljive razmere (veliko migrantov sploh nismo mogli identificirati), do katerih nikoli ne bi smelo priti. Zaradi njih so državljani Združenega kraljestva glasovali proti članstvu v Evropski uniji.
Predsednik državnega zbora Milan Brglez napoveduje, da bo zakon o tujcih popravljal v državnem zboru. Res bo zabavno, ko bo s svojimi poslanci oziroma ad hoc koalicijo (saj je podpredsednik SMC) spodnašal svojega strankarskega šefa. Ima se pač za nepopustljivega strokovnjaka za človekove pravice. Ne naključno, saj ga čez leto in pol čaka služba na univerzi, v predavalnico pa, se trka po prsih, ne bi mogel stopiti, če bi glasoval za zakon, ki bi nasprotoval mednarodnemu pravnemu redu.
Končno nekaj več dinamike v SMC. Brglez proti Cerarju, še enemu strokovnjaku za človekove pravice, ki pa vprašanje varnosti postavlja na isto raven kot človekove pravice. Res, mar ne zadeva ogrožanje miru in varnosti takoj tudi osebno varnost in je zato pravica do varnosti prav tako človekova osebna pravica? Država mu jo lahko in mora le zagotavljati – a zato jo je treba opolnomočiti.
