Miro Cerar res ne ve, da je varnost človekova pravica?

Poglejmo v našo ustavo. Njen 34. člen (pravica do osebnega dostojanstva in varnosti) pravi: »Vsakdo ima pravico do osebnega dostojanstva in varnosti.« Dikcija je zelo podobna tretjemu členu Deklaracije o človekovih pravicah, ki jo je sprejela Organizacija združenih narodov: »Vsakdo ima pravico do življenja, do prostosti in do osebne varnosti.« Navedena ustavna določba je brez zakonskega pridržka (ne omejuje se z zakonom), lahko se omejuje le, kadar je to nujno zaradi varstva pravic drugih, a v skladu z načelom sorazmernosti. Na to velikokrat v odločbah in ločenih mnenjih opozarjajo ustavni sodniki.

Varnost je torej človekova pravica, varnost ni »poleg« človekovih pravic, kar bi Cerar kot ustavni pravnik moral upoštevati. Jasno, človekove pravice morajo biti med seboj v ravnotežju, ni pa med njimi hierarhije. Ne gre za to, da se odločamo med varnostjo ne eni in človekovimi pravicami (denimo svobodo) na drugi strani. Kot pravijo strokovnjaki za pravo človekovih pravic: varnost in svoboda sta v ravnotežju, ta pa se vseskozi premika glede na dejanske okoliščine. Drugače rečeno: želimo si svobode, ki bo varna svoboda.