Revija Reporter
Kolumnisti

Stanovanje natrpano z ovcami in koronavirus

Nenad Glücks

22. mar. 2020 8:57 Osveženo: 19:48 / 22. 3. 2020

Deli na:

Nenad Glücks, novinar

Primož Lavre

Sedanje stanje zelo omejenega gibanja in ravnanja zaradi ukrepov za zmanjšanje hitrosti širitve koronavirusa me je spomnilo na staro judovsko šalo o kmetu in njegovo skromni hišici. Po spominu gre približno takole.

Pride kmet k rabinu in reče, joj, pri nas doma je grozno. Imam ženo in sedem otrok, vsi se stiskamo v majhni hiški. Prostora nimamo niti, da bi se usedli za mizo. Ne počutim se dobro. Kaj naj storim, mi lahko pomagate?

Rabin razmisli in vpraša. A imaš kaj ovac? Seveda odvrne kmet. Kakšnih deset. Odlično, reče rabin. Vseh deset ovac iz ograde preseli v hišo. Kmet je zgrožen. Pa saj že tako nimamo prostora! Naredi, kot ti pravim, je odločen rabin, in pridi čez teden dni povedat, kako se počutiš.

Čez teden dni pride kmet nazaj. Ves izmučen, neprespan, obupan. No, kako je, vpraša rabin. Kmet izdavi, da to ni več za zdržati. V hiški ni prostora niti, da bi lahko legli k počitku. Rabin mu veli: zdaj pa vse ovce znova preseli v ogrado in pridi čez teden dni povedat, kako je.

Vsi smo se zbudili v življenje, kot ga še nismo okusili. In okus je zelo slab. Ne vem, kako je z vami, sam že po tednu dni čutim veliko utesnjenost.

Kmet se čez teden dni znova oglasi. Pride vesel, iz oči mu sije sreča, širok nasmeh ima. Rabin ga premeri in vpraša. A je zdaj kaj bolje? Kmet je navdušen. Hvaležen sem vam, da ste mi tako pomagali. Zdaj se počutim veliko bolje. Tudi žena je spet zadovoljna. Niti sam nisem vedel, kako veliko hišo imam.

Sam se trenutno počutim, kot da sem si stanovanje moral natrpati z ovcami, da se ne moremo niti premakniti. Prej sem se lahko družil s komerkoli in kjerkoli brez omejitev, z družino smo lahko brezskrbno hodili na izlete, na igrišča, po opravkih, obiskovali smo sorodnike, s prijatelji smo šli na pico, lahko sem »normalno« delal tudi v živo...

Vse to mi je, enako kot ostalim, v hipu vzel koronavirus. Vsi smo se zbudili v življenje, kot ga še nismo okusili. In okus je zelo slab. Ne vem, kako je z vami, sam že po tednu dni čutim veliko utesnjenost. Ne zgolj zaradi ukrepov, pač pa gre bolj za občutek, kaj vse sem (smo) prej lahko brez skrbi počel(i), pa zdaj naenkrat ni več dovoljeno (seveda je prav, da ni dovoljeno).

Ko bo enkrat vse skupaj mimo, bom zadovoljen tako kot tisti kmet iz šale. Zdaj se zavedam, da prej samoumevne stvari le niso samoumevne. In »svobodno življenje« je poleg zdravja vrednota, katere pomen pride na dan šele, ko si moraš stanovanje natrpati z ovcami.