A socializem je bil po drugi strani vseeno dovolj zabaven, da se večini ni priskutil, saj je ponujal obilico humorja, s katerim so delovni ljudje in občani zasmehovali oblast. Miniti so morala desetletja, da je sistem dokazal vso nezmožnost normalnega delovanja.

In potem so minila še mnoga leta, da so se na prizorišču ponovno pojavili socialisti – tokrat v bolj demokratični različici, kot ena izmed političnih strank, ki se na volitvah potegujejo za vstop v parlament.

Danes so socialisti stranka bivšega poslanca Levice Mihe Kordiša. Tistega, za katerega smo ves čas sumili, da misli resno. Da govori, kar dejansko čuti. Da ni le eden izmed mnogih kruhoborcev stranke Levica, ki so pravi mojstri leporečenja. Kordiša so tovariši dobesedno vrgli iz stranke in ga izobčili.

Vendar se ni zapil ali predal svetobolju, pač pa se je vrnil s še bolj levo stranko, s katero bo Levici pobral ravno toliko glasov, da je njen obstanek med parlamentarnimi strankami vprašljiv. Verjetno ni treba posebej poudarjati, da v Levici zaradi tega »izdajstva« Miho Kordiša neskončno sovražijo.

Toda tovariš Kordiš ni slab fant. Kot poslanec je resda z bajonetom naganjal kapitaliste v morje, kar mu je ostalo v nezavednem spominu iz kakšnega propagandnega filma iz časov Stalinove Sovjetske zveze ali maoistične Kitajske. Kasneje pa se je Kordiš umiril in do orožja ne goji več takšne ljubezni, da bi z njim koga kam naganjal.

Nasprotno, danes je to mirovnik, poslanski aktivist, ki zagovarja mir in nenasilje. Posebej ga boli vojna v Ukrajini, za katero socialisti – pa tudi dva bivša predsednika in še kakšnih sto intelektualcev povrhu – upajo, da se bo končala v trenutku, ko bomo napadeni državi prenehali pošiljati orožje.

Sašo Švigelj

In na tej točki je naš junak, nekdanji poslanec Levice, ki je postal pravi socialist, začel svojo predvolilno kampanjo. Ker mu je ne bodo neposredno financirali iz Kremlja, se je moral poslužiti ukane: predvolilno kampanjo je zagnal tam, kjer je to brezplačno. V parlamentu, točneje na odboru za obrambo, ki je minuli četrtek obravnaval Kordiševo »Priporočilo Vladi Republike Slovenije za prekinitev sodelovanja Slovenije v vojni v Ukrajini ali drugod in začetek demilitarizacije Evrope«.

Naslov je malce dolg, a je sporočilo jasno: pustimo Ukrajince, naj se sami zmenijo z Rusi, in bo kmalu mir. Še več miru pa bo, če se orožju odrečemo tudi drugod po Evropi in s tem prepričamo gospoda Putina, da denacifikacija ni potrebna. Kajti po Evropi, če niste vedeli, kar mrgoli fašistov.

Na 23. seji odbora za obrambo, na kateri je mirotvorec Kordiš debelo uro pojasnjeval razloge za sprejem takšnega priporočila, je bilo po njegovi zaslugi živahno in predvsem nostalgično, saj smo poslušali pravljice o veličastnem socializmu in herojski Ruski federaciji, ki danes nadaljuje boj proti fašizmu in gnilemu Zahodu.

Toda nasprotno od satiričnega pisanja Slavenke Drakulić razpravljavci na odboru za obrambo niso povedali nič smešnega, čeprav so pokali takšne, da bi se lahko sami sebi smejali. Recimo tisto o zaroti Zahoda proti Rusiji, ki traja že leta, desetletja, njen cilj pa je razkosanje največje države na svetu.

Morda niste vedeli, toda Združene države in zveza Nato, ki ji socialisti, vajeni časov Varšavskega pakta, dosledno pravijo »Nato pakt«, pripravljajo napad na Rusko federacijo, do katerega lahko pride vsak čas. Morda že jutri.

Kordiš je na sejo privlekel okrepitve, svoje podpornike, ki so se izkazali podobno kot on, saj so vestno ponavljali, kar že debelo desetletje trobi kremeljski režim. Do »specialne vojaške operacije« je prišlo, ker je Ukrajina želela v Nato, ki je nekoč Moskvi s figo v žepu obljubil, da se ne bo več širil.

Socialisti uporabljajo podobne argumente kot Donald Trump in njegovo gibanje MAGA. Socialisti torej niso le Putinove najljubše papige, ampak kažejo tudi nenormalno veliko razumevanja za Trumpovo idejo, da bi za vsako ceno končal vojno v Ukrajini.

V slavospevih nekdanji državi in boju proti kapitalistični hegemoniji se je Kordiš ujel v lastno past, ko je igral na note mirovnika in kritiziral projekt vojaške bolnišnice, oboroževanja in krepitve obrambnih sil. V socializmu bi Kordiša zaradi teh besed zaprli, v Putinovi Rusiji aretirali, da ne omenjamo nevarnosti, ki jo kritikom režima predstavlja hoja po zaledenelih stopnicah ali zadrževanje v neposredni bližini oken in balkonov v višjih nadstropjih.

Ena ključnih Kordiševih zmot je povezana s financiranjem vojaškega budžeta, ki danes v Sloveniji znaša skromnih 1,5 odstotka BDP (s ciljem 3 oziroma 5 odstotkov), v nekdanji SFRJ pa je šlo za »ljudsko armado« okoli 30 odstotkov BDP.

Retorika Mihe Kordiša in naših novih socialistov je spet na liniji z Moskvo. Celo tako zelo, da se Kardelj, Tito in Ranković v grobu obračajo. Putinov agitprop pa je v precejšnji meri posvojil tudi Kordišev seniorski poslanski kolega iz svobodnjaške stranke Miroslav Gregorič, ki je odgovornost za vojno prav tako pripisal Rusiji. Kajti največja država na svetu je dejansko žrtev, medtem ko je agresor Zahod.

Gregorič s svojo retoriko spominja na pokojnega Janeza Stanovnika, ki je v Lažgošah, oprostite, Dražgošah, grmel proti Ameriki. A če je bil Kordiš v svojem ekspozeju cinično zagrenjen, je bil Gregorič s svojo ljudsko govorico pravzaprav simpatičen, ko je v slogu Bedanca iz Vandotovega Kekca razlagal, kako je bil letos v Sankt Peterburgu na nekem forumu in se je tam pogovarjal z ruskimi politiki.

Čudovito. Poslanec največje vladne stranke hodi v državo, ki je z Evropsko unijo v (hibridni) vojni, da lahko razširja kremeljsko propagando.

Nedolžni politični turizem ali kaj takšnega, kar bi nas moralo skrbeti?