Bližje so volitve, bolj levi dominantni mediji v ospredje porivajo SD, ki z Dejanom Židanom naskakuje celo premiersko mesto. Židanu ne postavijo ključnih vprašanj o svinjarijah, v katerih glavno vlogo igrajo kandidati SD na teh volitvah. Saj je SD Kučanova stranka, s katero gre Kučan na volitve!
Samo da ne bi kdo razpravljal o tem, kako je lahko France Križanič kandidat na list SD in celo za finančnega ministra, čeprav bi od tega tipa vsi morali bežati kot od kuge, saj nastopa kot glavna »zvezda« kar treh poročil preiskovalnih komisij: o TEŠ 6, o bančni luknji in v najnovejši o pranju denarja v NLB. Mediji, ki bi morali priviti Križaniča in Židana, namesto tega delajo spine in peljejo volivce »scat« z bebavo kampanjo s pisoarji te pokvarjene Kučanove stranke, ki v marsičem spominja na kriminalno združbo.
Kot da bi dobili ukaz, mediji predsednika SD Židana v verižnih piarovskih intervjujih niti z besedo ne vprašajo o Križaniču, kaj dela ta človek med njihovimi kandidati. Še huje, dovolijo mu najbolj nagnusno sprenevedanje glede odgovornosti vodilnih SD v poročilu o TEŠ 6: »Krivci niso stranke, ampak konkretni ljudje. Treba je poiskati krivce, jih sankcionirati in potem pogumno naprej.« Sankcija je za Židana seveda nagrada – kandidatura Križaniča na listi SD. In gremo pogumno naprej – do vnovične kandidature Križaniča za finančnega ministra in do njegovih novih afer v neskončnost! Seveda, da bo lahko naredil novo bančno luknjo in kot krivce skupaj z Jožetom Mencingerjem lovil neke marsovce iz Bruslja.
Ker gre za stranko, na katero Kučan stavi na teh volitvah, jim je pač dovoljeno vse, saj so deležni odvratne medijske promocije v levih dominantnih medijih.
Nepoštenost SD je v oči bijoča. Tako je Križanič za udbovca Draga Isajloviča govoril, da zagotavlja, da je eden od najbolj poštenih ljudi, ki jih pozna. Seveda, uslužbenci nekdanje totalitarne službe državne varnosti so za SD merilo poštenosti! Ali če si kot Križanič med najbolj odgovornimi v poročilih kar treh preiskovalnih komisij. Križanič je med najbolj odgovornimi za gospodarsko krizo in bančno luknjo, ker v imenu zaščite nacionalnega interesa ni hotel pravočasno dokapitalizirati NLB v zahtevanih zneskih.
To je potrdil nekdanji predsednik uprave NLB Božo Jašovič (oktober 2009–december 2011) na zaslišanju Logarjeve preiskovalne komisije, ko je dejal, da bi bila gospodarska kriza in bančna luknja bistveno manjši, če bi država NLB dokapitalizirala prej, leta 2009 ali na začetku 2010, ko je bil Križanič finančni minister. A kaj ko Židana o tem mediji v predvolilnih intervjujih niti po naključju ne vprašajo, ampak mu piarovsko lezejo v rit.
Podobno velja za kandidata Matjaža Hana, dosedanjega vodjo poslanske skupine. Židan o Hanu vedno govori v presežnikih in se nikoli niti ne dotakne navzkrižja interesov njegovega družinskega podjetja v zvezi s Pivovarno Laško. Hanovo družinsko podjetje je imelo od leta 1992 sklenjeno dobaviteljsko pogodbo za etikete s Pivovarno Laško. Han je bil pred krizo dolga leta eden od glavnih zagovornikov nacionalnega interesa, to je politične obrambe slovenskih podjetij pred tujim kapitalom, ki jo najbolj simbolizira prav Pivovarna Laško s propadlim tajkunom Boškom Šrotom, pred leti tudi članom SD. Zaradi nacionalnega interesa in dolgov je ta pivovarna skoraj končala v bankrotu, Šrot pa je pristal v zaporu.
Leta 2015 so Pivovarno Laško rešili tujci iz Heinekena, ki so odplačali tudi okoli 200 milijonov bančnih dolgov in med drugim odslovili Hanovo družinsko podjetje in z njim prekinili sodelovanje. Han je bil vseskozi proti prodaji slovenskih podjetij tujcem, češ da je treba zaščititi domače dobavitelje – med njimi seveda tudi Hanovo družinsko podjetje. Gre za jasen primer navzkrižja interesov, zaradi česar bi morali v SD odsloviti Hana kot poslanca in še zlasti kot vodjo poslanske skupine. Han je klasični primer politika, ki pod šifro Kučanovega nacionalnega interesa v resnici ščiti svoj zasebni finančni interes.
Za SD je merilo politične ustreznosti pač to, da si poleg Kučana, kot je pokazal njihov mladi up Jernej Štromajer, ki je veselo tvital svojo fotografijo s Kučanom ob letošnjem dnevu zmage. Še bolj o tem priča Dušan Semolič, še en zvesti Kučanov kandidat na listi SD, ki je kot dolgoletni glavni sindikalist vedno nastopal kot Kučanova izpostava. Najbolj nesrečen je bil, ko smo imeli jeseni 2007 eno najnižjih brezposelnosti in stavkal po Ljubljani, najbolj srečen pa je bil ob najvišji brezposelnosti leta 2013, ko je odpovedal vsesplošno stavko. Da ne bi kdo ugotovil, da je kdo nesrečen – zlasti brezposelni! Z Mescem je vlagal peticijo proti privatizaciji, nikoli pa proti menedžerjem Kučanovih podjetij, ki so Slovenijo spravili na kolena, delavce pa na cesto.
Židanova SD je tista stranka, ki ponuja srečo na Kučanovi vrvici. V stranki kar pokajo od samozavesti, so najboljši in obljubljajo vse najboljše ter so v skladu z imenom predsednika židane volje. Dokler ne ugotovimo, da se Židan tako počuti, ko služi Kučanu in njegovemu omrežju iz F 21, ne volivcem. Sicer ne bi predsednik SD, stranke, ki je Slovenijo v obdobju Pahorjeve vlade 2008–2011 (po Židanu najboljše!?) povsem spravila na kolena in skoraj v bankrot, delavce pa vrgla na cesto in jim znižala plače, pred volitvami prodajal srečo in optimizem.
Danes pa Židan načrtuje razvojni preboj Slovenije med 10 najuspešnejših držav sveta! O odgovornosti za nesrečo, ki jo je ta stranka prinesla Sloveniji, seveda ne duha ne sluha. Češ, koga briga preteklost, gremo pogumno naprej! Tako se glasi Židanova priljubljena krilatica, ki jo ponavlja, ko govori o aferah SD ali čebelah. Ker gre za stranko, na katero Kučan stavi na teh volitvah, jim je pač dovoljeno vse, saj so deležni odvratne medijske promocije v levih dominantnih medijih.
