Janševa SDS pred volitvami na veliko organizira posvete, na katerih se je Janša nenadoma iz velikega zdraharja prelevil v velikega povezovalca. Nenehno obuja spomine na pomlad, volitve 2004 in na svojo prvo vlado v letih 2004–2008, da bi prikril svoj glavni namen. Saj se nismo rodili včeraj!
Po dosedanjem delovanju Janševe SDS in volilnih rezultatih ti »pomladniški« shodi služijo v prvi vrsti pomladanskemu čiščenju strank na desnici. S tem bi Janša brez spremembe volilnega sistema v večinski sistem dosegel tisto, za kar si je prizadeval celotno tranzicijo. Da bi njegova SDS ostala edina desna stranka na Slovenskem in bi se dokončno znebil vse konkurence.
Do vključno volitev 2011 se je Janševa SDS še ukvarjala s progresivnimi razpravami, zadnja leta pa se vseskozi ubada predvsem z uničevanjem konkurence na desnici, zato volivci pospešeno bežijo h Kučanovi »žlahtni« desnici – 2014. k Cerarju in danes k Šarcu. Ali pa se volitev vedno manj udeležujejo. Na desnici so si pred tem dejstvom dolgo zatiskali oči, dokler se niso lani soočili z realnostjo v prvem krogu predsedniških volitev, ko je Marjan Šarec dobil več glasov kot vsi desni kandidati. Kljub tej hladni prhi so si zatiskali oči pred realnostjo, saj so zlasti v SDS lajnali, češ da to nič ne pomeni in da so parlamentarne volitve nekaj povsem drugega. To sploh ne drži, saj je po volilnih podatkih še očitnejši zaton slovenske desnice po volitvah 2011.
Po padcu svoje enoletne druge vlade (2012/2013) je Janša vse svoje sile posvetil čiščenju na desnici, da bi osovraženo DL in tudi SLS spravil iz parlamenta in spet dobil »ukradene« glasove. Najbolj prozoren manever je izpeljal Janšev trojanski konj v NSI, Aleš Hojs, ki je po evropskih volitvah 2014 poskrbel, da je razbil predvolilno koalicijo med SLS in NSI, ki bi Janševi SDS na parlamentarnih volitvah 2014 zagotovo vzela nekaj odstotkov. Namesto tega je SLS za las izpadla iz parlamenta, NSI pa se je vanj za las uvrstila. Janševa SDS je kljub izpadu DL in SLS dosegla zelo slab rezultat in za »ukradenih« okoli 100 tisoč glasov toži državo! In si še naprej prizadeva, da bi konkurenca na desnici, zlasti NSI in SLS, dobila čim manj glasov na prihajajočih volitvah.
Da se zdajšnja Zidanškova SLS ne bi vrnila v parlament, Janševa SDS vseskozi podpira Kangler-Primčevo Združeno desnico in se z njo redno brati na shodih. Ker ve, da ga Primc in Kangler nikakor ne moreta ogroziti, saj jima po dosedanjih anketah ne kaže najbolje. Povsem drugačna in stara pesem je z Janševim prizadevanjem, da bi se ponovno znebil NSI. To smo lahko jasno videli lani med predsedniško kampanjo, po prvem krogu pa je SDS slovesno oznanjala, da je Tomčeva »premagala« Novakovo. Čeprav sta bili obe poraženki! Zdaj seveda Janša upa, da bo premagal novega predsednika NSI, Mateja Tonina, in stranko po možnosti dokončno spravil iz parlamenta.
Janša je bil včasih odprt in napreden, svoje ideje je kopiral od naprednih ideologov in reformistov, zaradi česar so desne stranke kot celota dosegle lep uspeh na volitvah 2004 in 2011, Janša pa je bil premier.
Desnica po volitvah 2011 ne izgublja zgolj po številu poslanskih mest in razmerju sil v parlamentu, kjer bi lahko levica na prihajajočih volitvah dobila celo ustavno večino, temveč tudi na idejni ravni. Janša je bil včasih odprt in napreden, svoje ideje je kopiral od naprednih ideologov in reformistov, zaradi česar so desne stranke kot celota dosegle lep uspeh na volitvah 2004 in 2011, Janša pa je bil premier.
Tega že zdavnaj ni več. Od volitev 2014 je SDS povsem izgubila kompas: ukvarjala se je z osebnimi težavami svojega predsednika Janše, ne s težavami volivcev; vsiljevala je teme, ki malokoga zanimajo; prepisovala je ideje držav višegrajske skupine, ki se pri nas le redko koga tičejo.
Janševa SDS nenehno nabija z domoljubjem in podpihuje nezadovoljstvo z lastno državo, češ da se ljudje s trebuhom za kruhom odseljujejo v tujino, ker da so nezadovoljni s sedanjo zaposlitvijo. Po posebnem poročilu Eurostata je kar 89 odstotkov vprašanih zadovoljnih z življenjem v naši državi, 85 odstotkov zelo zadovoljnih z življenjem v EU (Future of Europe: Social Issues, november 2017).
Po drugi strani so v SDS navdušeno proslavili nedavni volilni uspeh Mattea Salvinija, šefa italijanske Lige, čeprav gre za enega največjih sovražnikov Slovenije. Salvini želi po Trumpovem vzoru vpeljati carine in tarife znotraj EU. Ker je Italija druga izvozna partnerica naše države, bi nas to grozljivo udarilo. Da ne govorimo o Salvinijevem načrtu o izgonu več kot 600 tisoč beguncev iz Italije – dokler kak Branko Grims ne ugotovi, da bi jih njihov »prijatelj« Salvini izgnal tudi k nam! Salvini je namreč novi Mussolini, obhaja fojbe in sanja o Italiji do Postojne, zato ni prijatelj Slovenije, še najmanj samooklicanih domoljubov.
Razen tega SDS pred volitvami med glavnimi točkami ponuja rešitve, ki sploh niso izvirne, saj jih v taki ali drugačni obliki ponujajo tudi druge stranke – od višjih pokojnin, minimalne plače, otroških dodatkov, subvencioniranih stanovanj, infrastrukturnih projektov, kmetijske samooskrbe, meglene zdravstvene reforme ipd. O izvirnih idejah, zaradi katerih so levičarji še pred nekaj leti leteli po zraku, danes ni ne duha ne sluha. Pomlad namreč že zdavnaj ni več znak za nekaj novega in svežega, temveč le šifra za brezkompromisni boj za prevlado na desnici.
Dominacija SDS na desnici in propad drugih desnih strank bi pomenila veliko osebno zmago za Janšo, saj njega zanima zgolj on sam in njegova stranka, da bi bil eden in edini na desnici. Vse to ni v javnem interesu, saj bi onemogočilo ciklično menjavanje oblasti med levico in desnico, kot lahko opazujemo v drugih razvitih državah. Zato bi Janševo čiščenje desnice pomenilo največjo zmago za Kučana, ki bi mu zaton desnice in marginalizacija SDS omogočila dolgotrajno vladavino levice.
Kolumne izražajo stališča avtorjev in ne nujno uredništva Reporterja
