Po tem ko smo upali, da smo dokončno preživeli čase t. i. verbalnega delikta, ko smo sprva v strahu, kasneje pa z vedno večjim ponosom nosili bedž s prečrtanim 133. členom, se nam je na zadnja vrata ali pa preko nezavarovane meje pritihotapila nazaj resna grožnja, da bomo temeljno človekovo pravico do svobode izražanja in mišljenja ponovno zatrli v imenu neke domnevne korektnosti.
Če govorimo o Sloveniji, do sedaj, ko mediji povsem nekritično in navijaško popularizirajo sprejemanje beguncev, migrantov iz Bližnjega vzhoda in ko skoraj hkrati poteka kampanja za ohranitev družine v njenem tradicionalnem pomenu, težav s »sovražnim govorom« praktično ni bilo. »Sovražni govor« je namreč vedno in samo govor t.i. politične desnice. Govor t.i. politične levice pa, kljub pozivom tudi eminentnih filozofov k pobojem politikov, požigu Cankarjevega doma, raznih pesnic, ki obžalujejo, da političnih nasprotnikov niso abortirale njihove matere, ni nikoli prepoznan kot sovražen, nedopusten, žaljiv.
Sprašujete me, kje je meja svobode govora? Ali kje bi morala biti meja?
Na prvo vprašanje lahko mirno odgovorim, da je meja tam, kjer preneha govoriti levica ali anarholevica in prične govoriti desnica ali cerkev.
Na drugo vprašanje pa odgovarjam s citatom avtorja knjige Temelji svobodne družbe, Eamonna Butlerja, ki pravi: "Tvoja svoboda, da zamahneš s pestjo, se konča tam, kjer se začne moj nos".
Zato mislim, da ne potrebujemo nikakršnih novih standardov, nikakršnih novih čl. 133 in verbalnega delikta, potrebujemo samo odgovorno svobodo, torej potrebujemo širok medijski prostor, odprt za izražanja in izmenjavo mnenj med različno mislečimi, potrebujemo več in ne manj svobode.
Ljudje se ob poročanju medijev čutijo prikrajšane. Obstajajo celo navodila novinarjem, kako naj ob begunski krizi poročajo in to poslušalci ali gledalci čutimo. Čutimo, da nam mediji prodajajo prirejeno resnico, ne samo pri nas, očitno gre za trend, ki je zajel večino zahodnega sveta, prinašajo nam sliko dogodkov, ki jih ni. In obratno, o dogodkih ki se zgodijo, ne poročajo, velja celo tiha prepoved poročanja. V trenutku, ki ga živimo, bi ljudje potrebovali čim več objektivnih informacij, izmenjave različnih pogledov in mnenj, da bi se lahko odločali in svoje misli korigirali, ne pa da "plavajo" v morju neresnic in polresnic.
Omejevanje pravice do svobode govora, ki je seveda korektno zapisano v Ustavi, EKČP itd, je bumerang, ki vedno prileti nazaj dosti huje, s hujšimi posledicami. Zakaj se je začelo govoriti o sovražnem govoru v času, ko je vsakomur jasno, da je njegov način življenja, razmišljanja, delovanja ogrožen? Vsi se spomnimo, da je žaljenje katolikov, katolibanov, požiganje križa, norčevanje iz Brezjanske Marije s polaganjem podgane v njeno naročje, prizadel čustva katolikov, torej najmanj 60% prebivalstva. Tem je bilo sporočeno, da gre za umetniško svobodo, za svobodo izražanja.
Žaljenje bivšega predsednika vlade, namigovanje na prizadetost njegovega otroka ipd. ni nihče ocenil kot sovražni govor. Sovražni govor je postal aktualen ob prihodu migrantov, ko se jih niti ni smelo poimenovati s pojmom migranti, temveč se jih je prikazovalo samo kot begunce pred vojnimi grozotami.
Ali to res čudi samo mene? Ali bomo pravniki dopustili, da se država s svojim represivnim aparatom znese nad prebivalci, ki se bojijo tisočev, stotisočev ljudi z drugimi navadami, tujo religijo, z agresijo, ki baje bežijo pred nasiljem in ga nato vnašajo v naš prostor? Bomo zaradi tega zavrgli tisočletne pridobitve zahodne civilizacije?
Pred nekaj dnevi sem prebrala, da je bila v Angliji odpuščena učiteljica, ker je "polajkala" objavljeno fotografijo psa z burko, da so odpustili očeta v Skandinaviji, ker je objavil, da je bila njegova hči posiljena od imigranta, da je IKEA skušala doseči prepoved objave, da je moški, ki je odrezal glavo neki ženski in zabodel njenega sina, bil iz Eritreje.
Če gremo po tej poti, potem smo izgubili vse, za kar so se naši predniki trudili, večkrat za te ideale plačali tudi z življenjem, vse, za kar se je zavzemala tudi moja generacija v 80 letih.
Pred t.i."sovražnim govorom" naj bi branili ogrožene skupine, manjšine... Nisem slišala, da bi moji sodržavljani v EU ubili kakšnega migranta, posilili kakšno begunko, sem pa slišala in brala o tem, da so številne žrtve posilstev v Skandinaviji, Švedska je postala vodilna po posilstvih, imamo teroristične napade, enkrat zaradi karikatur, enkrat kar tako, ker način življenja zahodnik Evropejcev moti prišleke. Kdo je tukaj ogrožen, kdo je šibkejša stran?
Zavračam vsako nasilje in vsako pozivanje k nasilju, apeliram izključno k temu, da je treba ljudi obravnavati enako, torej, da so pred zakonom enaki.
Prehodi mej brez dokumentov, nekaznovano nasilje, teroristični "incidenti" seveda v ljudeh več ne vzbujajo občutka, da jih njihova država obravnava enako. Torej ne, da so privilegirani, temveč da so dejansko deprivilegirani. Ko bodo mediji opravljali svojo vlogo tako, kot bi bilo pričakovati, dali prostor različno mislečim, dopustili javno soočanje različnih mnenj, ne bo strahu pred t.i. sovražnim govorom. Vsak bo svoje mnenje lahko primerjal in tehtal z mnenjem drugih, ga preverjal in korigiral.
Histerijo, ki se je pričela s t.i. "borbo proti sovražnemu govoru", so dejansko pričeli tisti, ki so v preteklosti spodbujali sovražni govor, dobesedno zajahali konja sovraštva proti političnim nasprotnikom. Sedaj pa skušajo z zlorabo migrantov ponovno uvesti cenzuro.
"Cenzuro uporabljamo samo v primeru, ko gre za fašistično propagando..." Je komu znano, kdo je to rekel? In kdaj? V začetku 80 let je to izjavil Mitja Ribičič. In borci proti t.i. "sovražnemu govoru" še danes zmerjajo s fašisti vse, ki so na drugem politične polu, desnem seveda.
Zato je potrebno govoriti o svobodi in ne o njenem omejevanju, ne o ustanavljanju nekih organov, ki bodo svobodo omejevali, temveč živeti svobodo, pustiti ljudem pravico do izražanja svojega mnenja, ker, oprostite, ali je zaradi izraženega mnenja o nekom, ta že kdaj izgubil življenje? Žrtve, kar Evropejci postajamo, si bomo poskušali samoomejiti svobodo in s tem upali, da si bomo rešili življenja pred terorističnimi napadi? Verjetno nihče ne verjame, da bo to odvrnilo teroriste od njihove pobesnele maščevalnosti zoper vse, kar je drugačno od njih samih. Kako mislimo nove prebivalce Evrope integrirati, jih učiti o naših svoboščinah in pravicah, če si jih bomo sami ukinjali ?!?
Torej: ne, nobenega novega organa ne potrebujemo, nobene komisije, imamo že izdelane standarde, potrebujemo le trud, da se bo z vsemi ravnalo enako, da bo torej "moj nos" meja za vse, za leve in desne, za katolike in muslimane, za bele in črne.
Čas, ki je pretekel od Voltairjeve izjave: "Ne strinjam se s tvojim stališčem, vendar bom do smrti branil tvojo pravico, da ga poveš", je le še povečal njeno veljavo.