Bil je dolgoletni podpredsednik SDS, iz katere ga je prvak SDS Janez Janša izobčil, ker je njegov zet Gregor Virant ustanovil svojo stranko in nato z njo nastopil na volitvah. Nato je za dober odstotek glasov razlike na volitvah zmagal Zoran Janković, a mu ni uspelo sestaviti vlade. Sestavil jo je Janša, tudi s pomočjo Viranta, ki pa je raje ostal na položaju predsednika državnega zbora. Po poročilu KPK o premoženju predsednikov strank, ki ga Janša ni znal zadovoljivo pojasniti, je Virant Janšo pozval k odstopu in imenovanju drugega kandidata za mandatarja. Ker je Janša to odklonil, je Virant omogočil vlado Alenke Bratušek, ki pa je dobro leto pozneje ravno tako klavrno propadla.
Tokrat Janša novega Viranta vidi v svojem daleč najbolj priljubljenemu poslancu Anžetu Logarju, ki še zdaleč ni ustanovil svoje stranke. Po izgubljenih predsedniških volitvah, na katerih je v prvem krogu dobil zavidanja vrednih 34, v drugem pa celo 46 odstotkov glasov, je napovedal »začetek nečesa velikega«. Pričakovali smo, da bo bodisi ustanovil svojo stranko, bodisi prevzel SDS, ki jo že več kot tri desetletja vodi Janša.
Janša bo na čelu stranke, dokler bo sam želel, in niti najmanjše želje nima, da bi se komurkoli umaknil. Stranka SDS je njegovo zasebno podjetje, dokler je na njenem vrhu, lahko drži v šahu celotno politiko.
Toda pol leta pozneje je ustanovil zgolj društvo Platforma sodelovanja, s katerim nastopa na javnih tribunah, letos pa so se odpravili še na obiske po regijah. Logar sicer »nima poguma«, da bi izzval Janšo na kongresu in kandidiral za predsednika stranke, ker je realist in ve, da to nima nobenega smisla. Janša bo na čelu stranke, dokler bo sam želel, in niti najmanjše želje nima, da bi se komurkoli umaknil. Stranka SDS je njegovo zasebno podjetje, dokler je na njenem vrhu, lahko drži v šahu celotno politiko.
Za sabo ima množico gorečih privržencev, ki spominjajo na sekto, na drugi strani pa je še veliko večja množica ostrih nasprotnikov, ki na vsakokratnih volitvah glasuje za tistega politika (največkrat za nov obraz), ki mu bo preprečil vrnitev na oblast.
Logar pa je s svojo zmerno politično držo simpatičen tudi marsikomu na drugi strani politične opcije, ki ne mara Janše. To je tudi razlog, da je na predsedniških volitvah dosegel uspeh, ki ga SDS z Janšo nikoli ne more, in da je kljub porazu še vedno najbolj priljubljen politik v državi. Dobro se tudi zaveda, da ga lahko Janša čez noč uniči, zato ne sili z njim v konflikt.
Zato je po svoje pogumno dejanje, da ni podpisal izjavo zvestobe, s katero bi se pisno zavezal, da bo do konca mandata sodeloval v poslanski skupini SDS. Lahko bi jo tudi podpisal, saj do začetka volilne kampanje zelo verjetno ne bo ustanovil svoje stranke. Za zdaj vodi zgolj društvo, v katerem so se zbrali tako privrženci desnosredinske kot levosredinske politike. Med slednjimi Janšo najbolj moti nekdanji minister Jernej Pikalo, nekoč podpredsednik SD, ki je prejšnji teden v podkastu za Delo izjavil, da ne bi nikoli šel v Janševo vlado, v Logarjevo pa vsekakor.
Dejstvo, da so se prve javne tribune Platforme sodelovanja udeležili vidni veljaki SD, kaže na to, da bi Logarju, če bi vodil SDS, uspelo sestaviti vlado, tudi če desna sredina ne bi dobila parlamentarne večine. Janša jo je nazadnje lahko sestavil le zaradi strahu oportunističnih poslancev SMC in Desusa pred predčasnimi volitvami, zdaj pa z njim ne mara sodelovati niti NSI.
Kmalu po predsedniških volitvah je bilo videti, da Janša spodbuja Logarja k ustanovitvi svoje stranke, saj potrebuje nekoga, ki bi mu lovil volivce v sredini, kamor sam ne seže. Ko pa so interne ankete pokazale, da bi morebitna Logarjeva stranka dobila zelo zanemarljiv delež neopredeljenih in sredinskih volivcev, SDS in NSI pa bi pobrala med četrtino in tretjino glasov, je Janša spremenil taktiko. Ugotovil je, da mu Logar s svojimi samostojnimi koraki bolj škoduje kot koristi, zato ga skuša še pravi čas onemogočiti.
Iz vsega dogajanja je mogoče sklepati, da Logar in Irglova ne bosta več na kandidatni listi SDS za naslednje državnozborske volitve. Če bosta hotela ostati v politiki, bosta res morala ustanoviti svojo stranko in z njo nastopiti na volitvah.
Na njegovo zahtevo je Logar odstopil z vrha sveta stranke, poslanska skupina z njim vse bolj trdo komunicira, izvršilni odbor je Logarju in Evi Irgl, ki skupaj z njim sodeluje v Platformi, odvzel koordinacijo lokalnih odborov v volilnih okrajih, kjer sta bila izvoljena, saj se Janša boji, da bi mu sledili v morebitno stranko. Zdaj, ker nista podpisala izjave zvestobe, jima grozi razrešitev iz delovnih teles, v katerih zastopata SDS. Tretji nepodpisnik Dejan Kaloh je iz povsem drugačne zgodbe, saj ni član Logarjeve Platforme, ampak goji zamero do Franca Kanglerja, ki zdaj vodi mariborski odbor in bo verjetno imel prednost pri kandidaturi za poslanca.
Iz vsega tega dogajanja je mogoče sklepati, da tudi Logar in Irglova ne bosta več na kandidatni listi SDS za naslednje državnozborske volitve. Če bosta hotela ostati v politiki, bosta res morala ustanoviti svojo stranko in z njo nastopiti na volitvah. Tukaj pa se pojavi past za Logarja, saj je težko verjeti, da bi lahko dosegel več glasov kot SDS. Tako bo lahko deloval le kot Janšev satelit in mu zagotovil dodatne glasove. Vprašanje pa je, ali bi lahko zbral dovolj poguma in z NSI oblikoval mešano vlado s strankami leve politične opcije.
