Dolgih devet let je čakal na gradbeno dovoljenje, da bi dogradil tovarno v Ivančni Gorici, pa so se na kmetijskem ministrstvu dobesedno norčevali iz njega. Po treh mesecih, ko je del proizvodnje nato preselil v Črnomelj, pa je ta dovoljenja dobil. »Nekomu nisem nekaj dal iz principa. Na ta način, ko začneš nekomu nekaj dajati, dobiš ogromno prijateljev in potem moraš tem prijateljem spet delati usluge. Tega cikla ni nikoli konec, zato je treba biti čist do vseh.«

Akrapovič je korupciji rekel NE! in o tem si upa tudi javno govoriti. So v Komisiji za preprečevanje korupcije, razvpiti KPK, ob tem zastrigli z ušesi? Seveda niso, saj je protikorupcijska komisija pri nas del problema in ne rešitve v boju proti »grozljivi« korupciji, če uporabimo ta Akrapovičev pridevnik, ki je povsem na mestu. Slovenska politika si je s KPK ustvarila brezzobega tigra, da bi si oprala roke, najbrž pa tudi vest.

Sašo Radej

Samo eno vprašanje je tu na mestu: ali je zaradi dela KPK pri nas korupcije z leti manj ali je je več? Poglejte samo mednarodni indeks zaznavanja korupcije, kjer je Slovenija še vedno pod povprečjem EU in OECD. Na KPK se veliko raje kot s korupcijo ukvarjajo z integriteto. Na papirju od politike sicer neodvisno institucijo pa so že zdavnaj spolitizirali. Da je po potrebi namenjena tudi za politične obračune, še posebej pred volitvami.

Korupcija je v Sloveniji velik problem, pred katerim si tudi tisti, ki bi morali ta kriminalna početja uradno preganjati in jih na koncu sankcionirati, prevečkrat zatiskajo oči. Med tranzicijo smo se naposlušali milijonov izgovorov, da naj bi šlo za težko dokazljiva kazniva dejanja, za kriminal belih ovratnikov. Korupcija je tudi na policiji, tudi na tožilstvu in tudi v sodstvu. Na eni, drugi ali tretji stopnji se rado kaj zatakne; kdo pogleda stran, pozabi kak spis v predalu ali ga založi v omari.

Nič koliko primerov je zastaralo ali padlo iz takšnih ali drugačnih procesnih napak. Kakšen spis pa je mimo reda prišel tudi v roke »pravega« sodnika, ki je namesto obsodilne napisal oprostilno sodbo ali pa vsaj dosodil milejšo, pogojno zaporno kazen. Takšne stvari se ne dogajajo samo po naključju. Nekateri so pri nas še vedno nedotakljivi. Kurji tatovi pridejo hitro pred roko pravice, pri tistih, ki imajo politično in/ali kapitalsko moč, pa je druga pesem.

Kaj to pove o Sloveniji? Postali smo večja pralnica denarja od Republike Srbske, po korupciji do neba smrdljiva oaza na sončni strani Alp.

Slovenija je z eno nogo še vedno globoko na Balkanu, kar si neradi priznamo. Republika Srbska je veljala za največjo pralnico denarja v Evropi. Zdaj njihovi tajkuni iz omrežja »nedotakljivega« Milorada Dodika na veliko kupujejo nepremičnine in podjetja pri nas. Kaj to pove o Sloveniji? Postali smo večja pralnica denarja od Republike Srbske, po korupciji do neba smrdljiva oaza na sončni strani Alp.

Dodika je sodišče BiH zaradi nespoštovanja odločitev visokega predstavnika mednarodne skupnosti pravnomočno obsodilo na leto dni zapora, na naši vladi pa se že dva tedna zapleta glede uvedbe sankcij zoper njega, da bi mu prepovedali vstop v Slovenijo. So se v zadnje diplomatske igre, da Slovenija preloži uvedbo sankcij, res vpletle ZDA, posebni odposlanci za Balkan iz administracije Donalda Trumpa?

Kaj pa, če se je v resnici v zadevo vpletel (še) nekdo drug: kakšen pomemben matičar z ljubljanskega magistrata, ki po potrebi opravlja poročne obrede tudi v protokolarni Vili Tartini tik ob strunjanski obali? Ljubljanski šerif je namreč tesno povezan z omrežjem Milorada Dodika, njegov vpliv na aktualno slovensko vlado pa tudi ni zanemarljiv.

Okostnjaki pa so prejšnji teden padli iz omare tudi v Novi Sloveniji, tej domnevno najbolj krščanski slovenski stranki. V javnost so namreč prišle ugotovitve parlamentarne preiskovalne komisije, da so največji slovenski gradbeni baroni po Inštitutu Janeza Evangelista Krega (IJEK) obvodno financirali NSI. Gradbena podjetja, ki so na razpisih prišla do zajetnih državnih poslov, so namenjala donacije hišnemu inštitutu, od tam pa se je denar stekal na račune sodelavcev iz glavnega tajništva NSI. Obvodno financiranje se je dogajalo v času tretje Janševe vlade, ko je ministrstvo za infrastrukturo vodil Jernej Vrtovec, ki je kandidat za predsednika Nove Slovenije.

Strašno nerodna zadeva, ki močno smrdi po korupciji. Morda gre res za politično diskreditacijo, ki je bila tempirana prav pred sobotnim volilnim kongresom stranke, kot se zdaj precej neprepričljivo branijo v NSI. Toda nakazila, tok denarja, je težko zanikati kar z zamahom roke in reči, da gre za politično zaroto z namenom uničenja NSI, da naslednje leto ne bo desnosredinske vlade. V »bizniserski« NSI se je v zadnjih letih nabralo veliko umazanje, tako da jim zdaj res lahko samo še bog pomaga!