EU Digitalno COVID potrdilo Svet24.si

Pozor, če ste digitalno covidno potrdilo ...

blato Pivola Svet24.si

Odpadno blato odstranjeno, a nekaj še vedno smrdi

pct-pogoj, preverjanje, koronavirus Svet24.si

Ogorčenje: v državni zbor vpadli inšpektorji in...

igor zorcic bobo1 Reporter.si

Igor Zorčič bo ustanovil stranko do konca leta, ...

20210610-01064860 Necenzurirano

Lepo je biti minister Dikaučič #kolumna

Sonja Plešnar Odkrito.si

Ljubezen po domače - Sonja se je zlomila!

maribor gw Ekipa24.si

Težavam pa kar NI IN NI VIDETI KONCA, ...

Kolumnisti

Knezi zveze borcev

Deli na:
Knezi zveze borcev

Slovenija se v dvajsetih letih samostojnosti ni veliko spremenilo. Od leta 1945 je imela zveza borcev kot krovna platforma tistih sil, ki so izvedle revolucijo, odločilen vpliv na politično dogajanje. Janez Stanovnik je tako po (nekdanjem) šefa centralnega komiteja zveze komunistov, Milanom Kučanom, prejšnji teden javnosti predstavil novo politično opcijo, ki jo je treba podpreti. Vsebinsko in protokolarno je bila napoved Jankovićeve kandidature na državnozborskih volitvah partijski dogodek. Tudi »intelektualci«, ki so ponižno prosili Jankovića, naj republiko osreči s kandidaturo, sodijo v ožji izbor mislecev in čuvarjev revolucije. Od Franceta Bučarja, ki je s partizansko brzostrelko poleti 1945 naganjal v Vetrinju civiliste v vagone, prek Matjaža Kmecla, člana taistega Kučanovega gremija (CK ZKS), do Svetlane Makarovič, ki bi ji v stopnji netolerantnosti do vsega, kar ni rdeče, bil kos le kakšen Miklavž Komel, zadnji Rožančev nagrajenec.

Država, v kateri zveza borcev določa mandatarja, je v tem delu sveta redkost. Nekaj podobnega bi našli na dobesedno drugem kontinentu, v Severni Koreji. Tam sicer ne poznajo protokola ustoličenja partijskih knezov, vsebinsko pa so čisto na istem kot Janez Stanovnik, Milan Kučan, Matjaž Kmecl in drugi. Gre za oblast, ki se je ne sme spustiti iz rok: zanjo je dovoljeno narediti vse, celo pripraviti izjavo, s katero prav ta zveza borcev obtožuje za razmere v državi – opozicijo. Janez Stanovnik je pred volitvam medijem razposlal besedilo, katerega namen naj bi bil dramiti ljudstvo. Izjava o stanju naroda in države, kot se dokument imenuje, kaže skrb za zdajšnje razmere. A se niti s stavkom ne opredeli do ključnega dejstva, da je današnji bedi vzrok neprilagojenost države na sodobne razmere.

Slovenija trpi zato, ker nikjer ni prišlo do strukturne spremembe, namenjene modernizaciji. Bilo je ni zato, ker je imelo rdeče zakulisje interes za to, da ostane vse tako, kot je bilo. Da vse še naprej ostane njim. V Stanovnikovem pamfletu namesto tega najdemo prav neverjetne formulacije. V zadnjih dveh odstavkih določanja krivcev namreč beremo: odgovorni so »lažni moralisti, ki za sklicevanjem na etične norme skrivajo lastno nemoralno početje« (beri Janez Janša, v orožarski in »patrijski« aferi). Sem sodijo tudi »nekatere edicije (blogi, tviterji, deli televiziji in nekateri tiskani mediji, ki prodajajo napihnjene katastrofizme ne glede na družbeno odgovornost«. (mišljeni so Reporter, Požareport, Demokracija). »Poziv« pa sklepa stavek, ki bi ga težko uvrstili v 21. stoletje: »Ljudska demokracija, ki si jo je zapisala v svoj program Osvobodilna fronta, zahteva aktivno udeležbo državljanov v vsakodnevni praksi.« Janez Stanovnik opravlja tako rutiniran partijski posel: množice, ki smo jih sicer že ustrahovali in zmanipulirali, nam dajejo »mandat«, da v njihovem »imenu« še naprej sekamo glave vseh, ki takšen tip države razgaljajo.

Samo v kontekstu Stanovnikovih kardeljanskih sofizmov postane tudi »kandidatura« Zorana Jankovića logična v vseh svojih nesmislih. Stanovnik in Kučan sta predstavila kandidata za mandatarja, ki se sedaj na lepem »zavzema za vrednote«. »Vrednote« Jankovićeve republike vidimo vsak dan: transakcije neugotovljivih številk evrov na račune s Cipra v Švico pa nazaj, do snahe ali bližnjega sorodstva. Zlorabe parcel in prostorsko ureditvenih načrtov na najbolj neverjetne načine. Izogibanje organom pregona kot popoldanski »šport«: če ovadba preveč konkretno grozi, jo bo pa Katarina Kresal nesla v Postojno, da bo le zastarala.

Partiji ni šlo nikdar za videz, vselej za vsebino. V tej luči lahko vidimo tudi naslednjo potezo, ki jo je potegnilo isto okolje. Gregor Virant je bil že dolgo ljubljenec medijev: ker so ti v veliki večini pod kontrolo linije, ki danes vlada v državi, lahko rečemo, da je bil tudi ljubljenec istih ljudi. Pozoren pogled je že prej odkril, da se nekdanji minister za javno upravo pojavlja najpogosteje v medijih tedaj, kadar se mora distancirati od politike opozicije. Na pet javnih nastopih je Virant trikrat kritiziral načrte in poteze stranke, ki ji je – na videz – pripadal (SDS), enkrat ali dvakrat pa povedal kaj pomembnejšega. Tako rekoč brez izjeme se nikdar ni lotil bistvenih reči: vselej se je utapljal v meglenih formulacijah neke retorike, ki jo je v ta prostor prinesel Milan Kučan, za njim pa v obliki »mostogradnje« povzemali vsi politiki na »desni«, ki so vstopali v služnostni konkordat s partijo (Ivo Bizjak, Lojze Peterle, brata Podobnik, Franc Zagožen, France Arhar in drugi, manj pomembni).

Če Virantova bravura v resnici ni dogovorjena z opozicijo, je v logični povezavi z Jankovićevo kandidaturo oziroma je njena pomembna dopolnitev. Virantov državni sekretar in vodja volilnega štaba je Roman Rep, ki je pripomogel k uničenju Dela Revij, potem pa stopil v službo k enemu glavnih podpornikov Jankovićeve nominacije, direktorju Mercatorja Žigi Debeljaku. Tu Virant v celoti vstopa v tranzicijsko zgodbo v njenem najbolj občutljivem času – levici v tem trenutku lahko veliko pomaga. V nekem smislu je tako močnejši od Zorana Jankovića in zveze borcev. Vendar ima njegova moč omejen mandat: izdajalec šteje le, dokler ga pri življenju drži njegovo dejanje.

 

Loading...