Morda, če v nedeljo ne bi deževalo in bi bila volilna udeležba nekoliko višja, bi Borutu Pahorju uspelo za las zmagati že v prvem krogu. Na volišča je tokrat prišlo najmanj volivcev v zgodovini (prvih krogov) volitev za funkcijo predsednika republike. Nazadnje smo predsednika države v prvem krogu dobili pred dvajsetimi leti – leta 1997, ko je z dobrimi 55 odstotki zmagal Milan Kučan. Tudi Janezu Drnovšku pet let za tem ni uspelo zmagati že v prvo (prejel je dobrih 44 odstotkov) in se je moral v drugem krogu pomeriti z Barbaro Brezigar.
Da je bila udeležba tako katastrofalno nizka, najbrž ni samo posledica banalnega razloga – slabega vremena, pač pa tudi odsev vedno večjega nezaupanja ljudi v politiko, v tem primeru v funkcijo predsednika republike. Nekaj je k temu gotovo prispeval tudi Pahor sam s svojim specifičnim načinom predsednikovanja. Na volišča je tokrat prišlo pet odstotkov manj državljanov kot pred petimi leti. V drugem krogu čez tri tedne bo udeležba verjetno še za nekaj odstotkov nižja, a verjetnost, da bi drugouvrščeni Marjan Šarec premagal Boruta Pahorja, zaradi velike razlike v korist aktualnega predsednika, ni ravno velika.
Šarec bo naslednje leto s stranko (listo) gotovo skušal unovčiti politični kapital iz predsedniških volitev. Gre za nov politični projekt Foruma 21.
A treba je priznati, da je kar četrtina vseh glasov, ki jih je nabral Šarec in se tako uvrstil v drugi krog, velik uspeh ne samo za kamniškega župana, ampak tudi tiste, ki so v ozadju tega političnega projekta, ki je v resnici bolj namenjen parlamentarnim kot predsedniškim volitvam. Pomembno sporočilo pred državnozborskimi volitvami leta 2018 je, da »novi obrazi«, ki jih lansirajo zakulisni upravljavci levice, še vedno padejo na plodna tla. Šarec bo naslednje leto s stranko (listo) gotovo skušal unovčiti politični kapital iz predsedniških volitev. Gre za nov politični projekt Foruma 21, da tudi s pomočjo »Serpentinškove« stranke dobijo več kot polovico poslanskih mest in s tem obdržijo oblast v državi.
Zasluge, da bomo imeli drugi krog, imata nedvomno tudi Janez Janša in Milan Kučan, ki sta teden dni pred volitvami frontalno napadla Pahorja. Nekdanji predsednik partije in države je z ostrimi javnimi kritikami Pahorju gotovo odškrnil nekaj volivcev, jih preusmeril k Šarcu (ta je dobil nekaj odstotkov več glasov, kot so napovedovale zadnje ankete) ali odvrnil od udeležbe na volitvah. Vsaj toliko ali še bolj pa je bila učinkovita tudi intervencija Janše, ki je na račun Pahorja napisal dolg seznam večinoma kar upravičenih očitkov. Lider največje opozicijske stranke je to storil potem, ko so ankete pokazale, da namerava večji delež volivcev SDS voliti Pahorja in ne Romane Tomc.
Skoraj sočasno je tudi Tomčeva spremenila govorico v finalnem delu kampanje, kar je skupaj z Janševo intervencijo proti Pahorju mobiliziralo njihovo tradicionalno volilno telo. Del tega je v zadnjem hipu očitno odrekel podporo aktualnemu predsedniku in na koncu raje dal glas Tomčevi. A kandidatki SDS se vseeno ni uspelo prebiti v drugi krog, slabih 14 odstotkov pa za tako veliko stranko tudi ni ravno briljanten rezultat. Zlasti če odstotke spremenimo v število glasov (101 tisoč) in to primerjamo z glasovi, ki jih je SDS prejela na »ukradenih« volitvah leta 2014 (181 tisoč).
Borut Pahor
Kislih obrazov so bili povsem upravičeno tudi v štabu Nove Slovenije. V volilni spopad so šli z največjim orožjem – predsednico stranke Ljudmilo Novak in si postavili zelo visok cilj. Da bi kandidatka prišla v drugi krog in potem, najbrž tudi s pomočjo volivcev t. i. trde levice (tistih, ki ne prebavljajo Pahorja, ker mu še vedno niso odpustili, da je pred petimi leti premagal njihovega Danila Türka) postala prva predsednica v zgodovini samostojne Slovenije. Novakova je na koncu prejela le dobrih sedem odstotkov glasov, kar je polovico manj od rezultata Romane Tomc. V prestižnem spopadu med kandidatkama SDS in NSI je slednja potegnila kratko. Predsednici Nove Slovenije je uspelo nabrati le štiri tisoč več glasov (53 tisoč), kot jih je stranka prejela na parlamentarnih volitvah leta 2014 (nekaj manj kot 49 tisoč tisoč).
Kandidatura kraljice resničnostnih šovov ni bila samo strel v koleno, ampak še kam drugam. Vstop v parlament za Primčevo stranko Glas za otroke in družine ni več samoumeven.
Tudi seštevek prejetih glasov desnih predsedniških kandidatk ni ravno dobra popotnica za spremembo oblasti prihodnje leto. Vse štiri so skupaj prejele le 165 tisoč glasov, kar je dobrih 33 tisoč manj, kot jih je v prvem krogu predsedniških volitev pred petimi leti nabral skupni kandidat desnice Milan Zver. Še zlasti pa se bi moral nad katastrofalnim rezultatom Angelce Likovič zelo zamisliti Aleš Primc. Kandidatura kraljice resničnostnih šovov ni bila samo strel v koleno, ampak še kam drugam. Vstop v parlament za Primčevo stranko Glas za otroke in družine ni več samoumeven. Če se v parlament ne bo ponovno uvrstila tudi SLS, ki je s Suzano Laro Krause prav tako brcnila v temo, se lahko za desnico ponovi tragična zgodba iz volitev 2014. Predsedniške volitve sicer res niso povsem primerljive s parlamentarnimi, a kljub temu so številke iz prvega kroga kar krute.
V drugem krogu predsedniških volitev je pričakovati, da se bo ponovila zgodba izpred petih let, ko so volivci desnih strank med dvema levima kandidatoma izbrali manjše zlo. Kljub temu da Šarec ni osovražen, kot je bil Türk, bo precejšen del volivcev Romane Tomc in Ljudmile Novak 12. novembra verjetno zaupal svoj glas prej Pahorju kot »Serpentinšku«.
