Butalci so najbolj znano, in po Barbari Simoniti »v slovenski literarni zgodovini povsem spregledano besedilo« Frana Milčinskega. Tako se je zgodilo, da Butalcev niso objavili v nobeni izdaji njegovih zbranih spisov. Simonitijeva pa ceni Butalce kot verjetno celo njegovo najboljše besedilo.
Simonitijeva je v letu Gospodovem 2015 objavila prvo necenzurirano in kompletno izdajo Butalcev v zbirki Kondor Mladinske knjige. Že pred nekaj leti je objavila svojo raziskavo o nonsensu kot literarni zvrsti in uvrstila Butalce ob bok klasike nonsensa – Alice v čudežni deželi Lewisa Carrolla. Butalcem se na tem ljubem svetu ni prav dobro godilo, saj Simonitijeva skrbno prikaže, kje vse so po njih strigle cenzorske škarje z leve in desne, jih kazile in skopile prav tam, kjer se je nonsens Milčinskega kazal v vsej ostrini.
Okolje Butalcev nam je nadvse domače, saj se srečujejo butci – Butalci iz Butal in tepci – Tepanci/Tepančani iz Tepanc. To bratoljubno parjenje nam še v dandanašnjih časih seže prav v srca.
Nora logika, narobe svet itd. so oznake nonsensa, ki je v butasto-tepčkastem svetu doživel svoje zlate čase. Simonitijeva nas poduči, da je »dejanski nonsens« takrat, ko so »besede povsem smiselne, ne pa tudi to, kar povedo«. Bog ne daj, da bi se novi in novi rodovi slovenski butali in tepčkali kar najbolj mojstrsko, pa bi šele čez kako stoletje zvedeli, kaki mojstri nonsensa so bili. Saj se nam vendar znova in znova, tako kot v Butalah, porajajo nove vere, ki izkazujejo vrhunsko nevezanost na resničnost.
Res je, da je doktrina nonsensa nekolikanj zadrta in sta »med nedovoljenimi ljubezen in smrt — izjema sta lahko le, če sta obravnavani s povsem brezčustvenim pristopom«. Simonitijeva pravi, da je to zmogel Milčinski, tudi zato, ker je bilo zanj »izhodišče zgodb predvsem tako imenovana zdrava kmečka pamet, sodobni slovenski common sense.
Metaforično lahko rečemo, da se slovenski nonsens ne bo mogel odvijati na parketu, temveč na shojeni in marljivo obdelani slovenski zemlji. Njegov diskurz bo drugačen.«
Toda za Milčinskim so prišli rodovi, ki so imeli nonsens v krvi. Samo spomnimo se, kako se je vsulo po vladiki Francu Rodetu, ko je umetničil, da je ateistični pokop nekako tak, kot da bi pokojnega zapakiral približno tako kakor smet in se ga tudi temu ustrezno znebil. Pa Rode ni bil iz pravega lesa, ni vedel, kako se streže taki stvari. Pa so bili gadje, ki so to znali. Ki so bili pravi rokohtrci, pa ne toliko »na shojeni in marljivo obdelani slovenski zemlji«, ampak globoko pod njo.
Pravnik Zoran Polič je kot minister za notranje zadeve Narodne vlade Slovenije 12. junija 1945 naložil vsem okrožnim narodnoosvobodilnim odborom, da »čim preje zacelimo težke rane preteklosti, da čim preje odstranimo vse, kar spominja na fašistično okupacijo v naši deželi in da predvsem čim preje odstranimo sledove okupatorskih zločincev in domačih izdajalcev«.
Verjetno se čudite, da sem jo urezal za takim podzemnim nonsensom. Ukaz sam je bil že malo usekan, saj se z njim na mile viže ubadamo Slovenci, pa bratje Hrvati, Srbi, Črnogorci, Bosanci, pa mrzki nam Lahi in Švabi in še marsikdo. Toda iz tega podzemeljskega nonsensa je naš dični akademik, profesor, doktor, presmukan v priimkih na vse viže, sam Jože Pirjevec v Primorskem dnevniku dne 5. listopada A. D. 2015 razvil vrhunski nonsens za vse čase, za vse butce in tepčke: »Dobesedno prenašati to zgodbo (o Antigoni – op. p.) v naš čas je po mojem zgrešeno. V antiki so ljudje verjeli, da je treba truplo pokopati, čeprav simbolično – Antigona je Polinejka samo prekrila z zemljo – če naj duša pride v Hades. Mislim, da je danes takšen obreden odnos do mrtvih anahronističen tako za verne kot za neverne. Tisti, ki verjamejo v nesmrtnost duše, vedo, da je nič ne more uničiti in da ni obreda, ki bi ji lahko koristil ali škodil. Tisti, ki v posmrtno življenje ne verjamejo, pa sprejemajo smrt kot danost, ki se jih v bistvu ne tiče. 'Ko bom mrtva,' je rekla plemenita humanistka Margerita Hack, 'mene ne bo.' V tem kontekstu je za ene in druge brez pomena, kje so pokopani: če ležijo v piramidi ali v anonimnem grobu (kar velja za večino človeštva), je vseeno.«
Aj, aj, kaj se nam obeta. Kaj Pahor in Cerar, pa predsedstvo SAZU, pa slovenski pisatelji, pa Cerkev in vsi, ki jim je grobov mar. In kaj šele Commonwealth Grave Commission, ki po neumnem zapravlja denar in darove 1.700.000 pokopanih po vsem svetu, kaj vendar s Kriegsgräberfürsorge, ki je po padcu berlinskega zidu prekopala 827.751 mrličev na vseh frontah tretjega rajha. In aj, aj, kaj se vendar zastonj mučijo v Srebrenici, pa Ruandi, pa Kambodži … Kaj ga vendar sračka Evropska komisija, ko Pirjevčevi novi veri navkljub naroča Sloveniji, da mora pri ekološki sanaciji Celja poskrbeti tudi za posmrtne ostanke tam umorjenih. Ko bo vest o blagodati po Pirjevcu prišla do njih, se bodo po vrsti zaklali s peharjem.
Vse to kaže prebrisano poveličano butalskost in tepanskost Pirjevčevega nonsensa. Seveda pa bo moral narediti red tudi v lastnih vrstah, saj je Pirjevec perjanica nonsensa, ki ga pridigajo komunistični veterani. Malo nerodno je, da se je ravno dični trikratni heroj, maršal in večni prvi predsednik tovariš Tito dal pokopati z vsem ropotom in ropotijo v Hišo cvetja. Da o grobnici herojev na nunskem vrtu niti ne govorimo. Vendar tudi te zablode ne bodo ušle bridkemu nonsensu. Tako res ne bo možno Pirjevcu in komunističnim veteranom očitati, da so »boljševistična« organizacija. Saj to niso, so vse več kot to, so nonsens.