S kmetom Ivanom sem se srečal lani jeseni na vrhuncu migrantske krize. Kmetijo v Posavju, nedaleč od meje s Hrvaško, je podedoval in jo posodobil. Vstane ob 5. uri zjutraj, gre v hlev, nato na polje, sadovnjak, če ima čas, skoči še v gozd. Tako iz dneva v dan, iz meseca v mesec, že deset let ne pozna ne petka ne svetka. Zvečer se usede za računalnik in, kot se za ta čas spodobi, poklepeta po družbenih omrežjih. Pove tisto, kar misli, napiše, kar je videl: da se mu zdijo muslimanski migranti, ki so hodili mimo njega, grozljivi, da jih ne želi ne v svoji bližini ne v svoji državi, da se mu zdijo razprave urbanih gospodov o homoseksualcih in pravici do splava izguba časa, da je jezen na tiste, ki preklinjajo njegovega župnika, da mu država pobere veliko zaslužka.
In zaradi njegovih odkritih besed ga nekdo na drugi strani računalnika označi za nestrpneža, češ tako ne smeš govoriti, to je sovražni govor. Zadeva je paradoksalna, bizarna. Ljudje, ki jih hrani, ki jim kot zasebnik daje denar za plače, ki imajo na leto tudi po njegovi zaslugi zakonsko zagotovljenih 25 ali več dni dopusta, gredo na bolniško ob vsakem smrklju, dobivajo vse mogoče dodatke, ki si jih lahko izmislijo, in cele dneve po spletu lovijo ljudi, kot je Ivan, sporočajo: delaj in bodi tiho. Ja, svoboda izražanja in resnica sta v tej deželi postali blasfemija.
Ljudi, kot je Ivan, ni malo. Sploh niso v manjšini, migrantska kriza je razkrila, da velika večina razmišlja podobno. To je bilo seveda grenko spoznanje levičarjev, ki zato vsekakor in s prisilo želijo preprečiti kakršnokoli drugačno razmišljanje, kot ga imajo sami. Sovražni govor je postal etiketa in priročen izgovor za poskus omejevanja temeljne človekove pravice, kar svoboda govora je. In to v absolutnem smislu, čeprav zadnje tedne poslušamo, da je migrantska kriza ljudi opogumila, da sovražna stališča izražajo javno, da so gostilniške govorice postale družbeno sprejemljive, zato jih je treba omejiti, sankcionirati. Pa ne gre za nič drugega kot samo za to, da povsem običajni, preprosti ljudje doma, v gostilni ali na družbenih omrežjih povedo, kaj si v resnici mislijo.
Včeraj se ni smelo govoriti o kapitalizmu in prostem trgu, ki sta sovražnika socializma, danes se ne sme odkrito spregovoriti o migrantih in muslimanih, jutri bodo omejili kritiko javne uprave, torej tistega dela družbe, ki ga živi realni sektor. In če ste pozorni, boste opazili, da želijo svobodo govora omejiti večinoma ravno tisti, ki jih plačujemo davkoplačevalci, torej tisti, ki smo »tam spodaj«, ki polovico svojih prihodkov namenjamo vzdrževanju državnega aparata, javnega sektorja, birokratov, nevladnih organizacij in še koga.