»V množičnosti športa, v visoki stopnji športnih dosežkov se lepo kažejo boljši uspehi v delu, v vzgoji zdravih pokolenj, fizično krepkih, zavestnih in moralno trdnih ustvarjalcev komunizma.« (Mala sovjetska enciklopedija, Moskva, 1960)
Zgodovinar Stane Granda je na straneh te revije ugotavljal, da je Slovenija po fovšiji verjetno prva na svetu in da nam zadnja leta določeni krogi dodajajo še ksenofobnost. Kot Slovenca ga oboje ne samo žali, ampak še posebej prizadeva ter ga kot družboslovca in zgodovinarja sili k raziskovanju, ali je to res in kdaj smo postali taki. No, v omenjenem članku je prikazal, kaj je ugotovil.
Prav enako pa mene – in vedno bolj zaznavam, da tudi čedalje več razmišljajočih ljudi v Sloveniji – nadvse moti resnično množična obsedenost Slovencev z osvajanji kolajn na evropskih in svetovnih prvenstvih, in to resnično ne glede na to, v kateri športni panogi, ali se na svetu s to »športno panogo« ukvarjamo samo v Sloveniji ali pa mogoče še v nekaj državah po svetu. Pomembne so izključno kolajne za »naše športnike«. »Naši športniki« pa so vsi tisti, ki nastopajo za Slovenijo, sploh ni pomembno, da je Slovenec, le da zastopa našo državo! Ta obsedenost je resnično množična. Pred kakima dvema desetletjema je Delo izvedlo anketo, ali so bralci za to, da se plačuje naše »vrhunske športnike«, da bodo dosegali najvišje rezultate. Velika večina je bila za to, objavili so tudi nekaj mnenj anketiranih kmečkih žena (!), da »ja, za to pa mora biti denar«.
Od kod to dokazovanje samim sebi, da smo Slovenci nekaj posebnega v tem svetu? Že kar dolgo slovenski razumniki (beseda izhaja iz besede razum in naj bi pomenila tiste ljudi, ki so posebej obdarjeni s sposobnostjo uporabljanja razuma tudi za javne potrebe, s tem da spoštujejo resnico) opozarjajo – in se čudijo – na slovenski narod in njegov značaj. Še posebej ko ugotavljajo, da se 70 odstotkov Slovencev izreka za verne, za katoličane, ko gredo na volitve, pa, razen ob osamosvojitvi, večinsko volijo stranke in ljudi, ki so »brezverci« oziroma še huje, nasprotniki vere. Še posebej »kmečke ženičke«, ki gredo na volišče naravnost iz cerkve.
Kot Granda sem tudi jaz našel vzrok: se spomnite govora Moše Pijade ob začetku »komunistične revolucije« in enakega navodila Edvarda Kardelja, s tem pa se je kar dolgo časa strinjal tudi krščanski socialist, pesnik in politik Edvard Kocbek (dokler ga revolucija ni več potrebovala): »Treba je spremeniti značaj tega (slovenskega) naroda!« In je bila revolucija in je trajala prav zadosti dolgo, da je res pogubno spremenila značaj Slovencev. »… v visoki stopnji športnih dosežkov se lepo kažejo uspehi v vzgoji zdravih, fizično krepkih, zavestnih in moralno trdnih ustvarjalcev komunizma.«
To je bila osnova za delovanje področja telesne kulture, podano od zveze komunistov, kar je pomenilo, da so to morale v svojih programih upoštevati vse vzgojne in telesnokulturne »oblasti« v svojih smernicah in njihove »izvajalske organizacije«: šole, ustanove in društva. In so. Na področju »telesne kulture« uradno še takole: »… Pred desetletji so nekateri pedagogi šport le tolerirali, danes pa so si edini v naziranju, da sta telesna vzgoja in šport bistveni sestavni del socialistične in samoupravne vzgoje mladega pokolenja.« In še: »Tudi s stališča splošnega ljudskega odpora je pomembno … znanje plavanja, kolesarjenja, smučanja, alpinistike, veslanja, šofiranja in zlasti streljanja in … borilni športi. Zato si ne moremo predstavljati državnikov, odgovornih za splošni ljudski odpor, ki bi se ne zavzemali kar najbolj odločno za najboljše dosežke telesne vzgoje, športa in rekreacije!« To je to in to smo sprejeli in to še vedno ali pa vse bolj velja.
In to je sedaj ta naš slovenski (ali slovanski, glej Grando prav tako v Reporterju) človek z novim značajem: nevoščljiv, ksenofoben, enospolen (aja, sedaj ga prepričujemo še, da obstaja samo en spol, in to LGBT – te dni naj bi, po inerciji tega svojega novega značaja, še to sprejel na referendumu?) in noro »bolestno« navdušen za »vrhunski šport«. Svoje »vrhunske športnike« pa plačuje iz proračuna!
Dolgo si nisem znal razložiti, zakaj samo v nekdanjih socialističnih državah ni gledalcev na tekmah (enako v Sloveniji) in zakaj v Sloveniji tako navdušenje za dosežke vsemogočih športnikov, ki pa jih nihče ne hodi gledat – to navdušenje je enako na podeželju kot v mestih? In če ni dohodkov od vstopnin, če ni gledalcev, to ve vsak direktor cirkusa, potem seveda ni za plače šampionov! No, novi Slovenec z novim značajem ima pa za to proračun!
Aja, tisti odbojkarski šampioni v naslovu? So samo za primer. Se spomnite – le pred nekaj tedni, ko so naši (seveda slovenski) odbojkarji dosegli drugo mesto v Evropi? Ja, to je, brez ironije, res velik dosežek. Dogodek sem vnesel v naslov, ker vsi, ki so igrali v reprezentanci Slovenije, igrajo v klubih Evrope, le dva si lahko ogledate doma, v Sloveniji. Tisto nedeljo, ko je reprezentanca dosegla srebrno kolajno, je ekipa slovenskega prvaka v odbojki igrala prvenstveno tekmo v Hali Tivoli. Na tekmi je bilo 70 gledalcev. Enako je bilo v isti dvorani dva tedna pozneje. Poglejte si še podatke o številu gledalcev na tekmah slovenskih (vse so profesionalne) lig v rokometu, nogometu, hokeju, podatkov o gledalcih na ženskih tekmah pa sploh ne objavljajo. Še manj pa mediji objavljajo podatke o gledalcih na slovenskih prvenstvih vseh naših drugih, trofejnih športov naj raje ne naštevam.