Bilo je na začetku mandata, ko je predsednik vlade Miro Cerar pohvalil vlado Alenke Bratušek, ker je prinesla pomiritev v času intenzivnih političnih spopadov. Vendar je družba še vedno preveč ideološko razklana, je pridal. Najbrž je pozabil na Stožice (ko je bila Alenka razigrana pevka revolucionarnih pesmi), a o namenu ni bilo dvoma: njegova naloga je zožiti ideološko razklanost. Nekaj v ta namen je opravil (podpora Dežmanovi komisiji za vprašanje grobišč oziroma zakonu NSI), morda je poskušal še kaj več. V Ajdovščini je ob 70. obletnici prve slovenske vlade maja lani imel govor, ki je bil umirjeno intoniran. Kar precej pripomb je zato padlo nanj s strani tistih, ki so pričakovali zgolj slavljenje triumfa in nič drugega.
Drugi človek premierjeve stranke, predsednik državnega zbora Milan Brglez, je mož drugačne nazorske formacije. Takšnega retro poklona v duhu priliznjenega Balaševićevega Računajte na nas! že dolgo nismo slišali iz ust predstavnika oblasti. V Križankah ob dnevu upora je govoril kot kolovodja tistih, ki se še vedno zaganjajo v skalo. Kot bi se nič ne naučil od Filipčiča in Derganca pred skoraj štirimi desetletji. Nič mu ni bilo mar, da ima država odgovornost, kot je dejal lani predsednik Borut Pahor ob lipi sprave, ustvarjati možnosti in ozračje za medčloveško sožitje.
»Zgodovino lahko tajimo ali jo poveličujemo. Lahko jo poznamo in razumemo. Lahko jo preziramo. Ne moremo pa je spremeniti.« Tako je na koncu komentarja na MMC pribil še mladi, tudi v kulturi razgledani radijski novinar. Preteklosti res ne moremo spreminjati, moramo jo priznati in sprejeti takšno, kakršna je bila, je ob boku Pahorju takrat dejal ljubljanski nadškof Stanislav Zore. Zgodovina našega naroda bi bila drugačna, če je v tako težkem in tragičnem času ne bi bilo.
Predsednik parlamenta je v svojem govoru revolucijo zamolčal, čeprav je o njej (kajpada na svoj način, a vendarle) vedel kaj povedati že prvi predsednik republike. Upor proti zgodovini je rodil upor, po porazu, pomoru in begu protirevolucionarnih upornikov pa so nastopila dolga desetletja sistematičnega kratenja človekovih pravic. Bo Brglez, visoki funkcionar SMC, ki je prvič in zadnjič na tako visokem položaju, sploh še kdaj dobil priložnost, da bi glede na to breme ustvarjal možnosti in ozračje za medčloveško sožitje?